So vsi Francozi v Verdonu?

Francozi so si četrtkov praznik podaljšali v konec tedna, zato poln kamp ni bil nobena novost za nas, utrujene popotnike.

Adijo, La Ciotat, pozdravljen, … kam že gremo? Aha, najprej je bila dilema. V okolici La Ciotata je adrenalinski park, so nam prejšnji dan povedali kranjski mladci na počitnicah, in naša Zala Julija se je kakopak navdušila v drugi sekundi, Bor v tretji, a zadnja je bila kot vedno tudi tokrat starševska. Počakajmo še kakšno leto, da otroka za kakšno številko zraseta, je bil sklep, naša pionirja pa sta, v to sem prepričan, spet obžalovala, da nista že zdaj velika.

Naš naslednji cilj je bil tako usmerjen nazaj v provansalsko zaledje proti alpskemu predgorju do Verdona. Priznam, imel sem nekaj težav z Verdunom in Verdonom. Za prvega namreč že od nekdaj vem, da leži v vzhodni Franciji blizu nemške meje, kjer je bila v 1. svetovni vojni frontna linija in je eno največjih vojnih »pokopališč« te vojne, zdaj pa Verdon z »o«. Gre namreč za reko, ki skozi čudovito sotesko priteče v jezero Lac de Ste - Croix, lahko bi rekli kar Svetokriško jezero. In to vse na pokljuški višini. Glede na to, da bo spet potrebno v hribe, se z nekoliko zmernejšo potovalno hitrostjo in z nekaj pripadajočimi »lokalnimi« postanki počasi pripeljemo do velike vode tam gor pod hribi.

Kampov tam okrog jezera ne manjka. Staretova zaupata Jožici (naša navigatorka), ta pa nas zapelje do mesta, ki je kar precej nad jezerom. To pa že ne, če smo že tukaj, bomo kampirali kje ob jezeru, mar ne. Spustili smo se do kraja Les Salles, kjer ne manjka kampov, eden na levi, drugi na desni oba kakopak zasedena, tretji prav tako. Jasno, bil je petek in skupaj s četrtkom (ko je v Franciji nacionalni praznik) so si številni najbrž vzeli podaljšan vikend za krajši dopust. Peljemo se ob obali, prepričani, da se bo že kje našla kakšna luknja za nas. Vsi Francozi pa tudi ne morejo biti v Verdonu.