V imenu ljudstva (3)

Evgen je imel v življenju veliko žensk in nekatere med njimi so imele precejšnjo ''težavo'' s čistočo. Vendar mu ta ''manko'' takrat, ko je bil mlajši, ni delal posebnih problemov. Če je kakšno le preveč ''vohal'', ji je namignil, da se pri njem začne seks pod tušem in stvar je bila rešena. Z Ireno pa je bilo drugače. Bila je urejena, lepo je dišala, zdelo se mu je, kot da ne sodi v prostor, v katerem je njegovo moško oko videlo le svinjarijo. Zavese so bile prepojene s cigaretnim dimom in ubogi otrok, ki se je igral na tleh, v temačni predsobi, je bil smrkav in zanemarjen.

''Povabila me je naprej, v dnevno, no, to moram reči, na kavču je bila prevleka, ki je kar vabila, da se usedeva. Privila se je k meni, bilo mi je res nelagodno, za objemanje sem potreboval malo predpriprave, pa še otrok, tam zunaj, mi ni šel iz glave,'' pripoveduje Evgen malo živčno in se preseda sem in tja.

Še po toliko letih ima tistega otroka jasno pred očmi, pogosto se je spraševal, je ob mami, kakršno je imel, sploh preživel, pa sem ga potolažila (fanta, ki je danes odrasel in ima že svoje otroke, zelo dobro poznam), da mu ni hudega, da je bil verjetno trdoživ in si je znal tudi sam pomagati.

S kakšnim seksom tisti dan ni bilo nič. Evgen enostavno ni mogel. Potem pa sploh ne, ko je šel enkrat vmes na stranišče in je ob pogledu nanj komaj zadržal hrano v želodcu. Še sreča, da se je otrok začel jokati, vzel ga je v naročje in ga začel hraniti s pomarančo, ki jo je prinesel s seboj. Tudi Irena se je vidno ohladila in ko se le ni nehal ukvarjati z malčkom, je zlobno siknila, če ima raje otroke kot odrasle, zrele in privlačne ženske.

''Ravno takrat ste imeli v Žireh neko afero s pedofilijo, pa ji je žaljivka kar zletela iz ust. Verjemite, o teh sprijenih rečeh sem vedel marsikaj, v slačilnicah, na tekmovanjih, med trenerji in njihovimi spremljevalci in mladimi športniki se je že tedaj dogajalo marsikaj, o čemer se ni govorilo, tako da sem vedel, kam ta zlobna ženska meri. Na hitro sem se poslovil, otrok je hotel iti kar z mano, tulil je in stegoval ročici, jaz pa sem dobesedno pobegnil …''

Komaj je čakal, da pripelje avtobus v Ljubljano, na postajo, da za trenutek skoči še v čakalnico. Upal je, da bo Minka tam in da si bo lahko v njeni družbi privoščil krof ali dva. Sreča mu ni bila naklonjena. Poklapano se je vrnil nazaj, do odhoda avtobusa je imel še več kot debelo uro časa. Hodil je sem in tja in razmišljal o ženskah, o sebi, o opoteči sreči, ki mu ni bila naklonjena. Potem se je spomnil, da ima doma še nekaj neodprtih pisem in brž je postal boljše volje.

''Takrat ni bilo tako, kot je danes, ko imamo mobilni telefon, pa avto in smo v trenutku povezani z zadnjim kotičkom na Zemlji. Pisati sem moral pisma in čakati najmanj tri dni, da sem dobil odgovor. Preden sem se s kakšno dogovoril za sestanek, je lahko minil že mesec, pa je bil golob še zmeraj na strehi.

''Naslednja, ki me je pritegnila, je bila Darja iz okolice Moravč. Imela je zelo lepo pisavo, tudi izražala se je tako, da sem jo razumel. Poslala mi je sliko, ki pa je bila starejšega datuma, kar me je sicer motilo, ampak ne toliko, da se ne bi srečala. Bila je visoka ženska, a precej okrogla, imel sem občutek, da se proti meni vali omara, ko sva si prišla blizu. Drugače pa je bila sproščena, vesela, zadovoljna, prijazna in prav nič zatežena. Preživela sva lepo popoldne, všeč mi je bilo, ker niti enkrat ni pokazala, da si želi mojih dotikov in objemov. Kakšna druga bi bila že užaljena, če je ne bi takoj ''naskočil''. Srečala sva se še trikrat ali štirikrat, potem pa mi je povedala, da ji je nek drug, s katerim se je prav tako spoznala preko oglasov, bolj všeč. Vseeno sva še več let ostala prijatelja - dopisovalca, njenih pisem sem bil zmeraj vesel, prinašala so mi vedrino, ki sem jo potreboval zlasti v obdobju, ko mi je šlo za nohte. Po vsakem randiju pa sem se hodil sladkat s krofi, Minka se je na moje obiske že tako navadila, da mi je nekoč povedala, da si ne predstavlja, da me ne bi bilo več. Njenih besed sem bil vesel, povabil sem jo v kino, naslednjič sva si šla ogledat (če se prav spomnim) konjske dirke, ko pa sva se vračala z Bleda, sva ugotovila, da sva že par. O sebi sem ji že tako vse povedal, bila je ponosna, da sem bil uspešen športnik, čeprav je - roko na srce - z mojimi uspehi malo preveč pretiravala. Sanjala je o družini, o sreči, otrocih in podobnem, kar se je tudi meni motalo po glavi. Od najinega izleta na Bled so minili komaj trije meseci, že sva zaživela skupaj …''

(Se nadaljuje)