Lipicance prodajajo v tujino

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / sobota, 28. april 2012 / 06:00

Nina in Janez Peternel iz Globokega sta doslej prodala v tujino že triindvajset lipicancev, pri prodaji pa pomagata tudi drugim rejcem.

Globoko - Spremembe, ki so se v dobrih dveh desetletjih zgodile na Peternelovi kmetiji v Globokem v radovljiški občini, bi kmetijski strokovnjaki učeno označili kot prestrukturiranje. V preprostem ljudskem jeziku bi rekli, da so nekdaj tradicionalno govedorejo opustili in se usmerili v dve drugi dejavnosti: v trgovanje s kmetijskim »blagom« in v rejo konj lipicancev. Njihova trgovina Domačija s ponudbo za kmete in vrtičkarje praznuje že 22-letnico, v letu 1994 pa so kupili prvo kobilo lipicanske pasme Barbano, po kateri so kasneje tudi imenovali vzrejno hišo. Ko je Janez spoznal Nino, ki je bila že tedaj z dušo in srcem v »konjeniških vodah«, dvomov ni bilo več. Pred sedmimi leti je s kmetije šla zadnja krava, v prenovljeni hlev so namesto goved naselili lipicance in hlev je postal vzrejna hiša, v kateri je trenutno dvanajst lipicancev. Mlajši konji so iz lastne reje, starejši večinoma izvirajo iz kobilarne Lipica.

Kot sta povedala Janez in Nina, je v Sloveniji lipicanca težko prodati, saj je ponudba kar velika - kobilarna Lipica jih ima okrog štiristo, zasebniki še od tristo do štiristo. Pred šestimi leti sta prvega lipicanca prodala v tujino, doslej sta jih skupno že triindvajset, pri prodaji pa pomagata tudi drugim rejcem. Konji iz vzrejne hiše Barbana so zdaj že v sedmih tujih državah: v Nemčiji, Italiji, Švici, Belgiji, na Poljskem in na Češkem, pred kratkim sta dve njihovi dveletni kobili s trajektom »odpotovali« v Grčijo. »Tujci so zelo zahtevni kupci. Zanje je najpomembnejše, kaj konj zna: ali je socializiran, vodljiv in gibljiv, ali je vajen bližine človeka, naučen vodenja na povodcu in dvigovanja nog, je prijazen, gre brez problema v prikolico … Pogajanja o ceni pridejo na koncu,« je dejal Janez in poudaril, da si kupci pred odločitvijo za nakup vzamejo precej časa za ogled konja in tudi za premislek. Običajno pridejo za nekaj dni v Slovenijo, si natančno ogledajo konja, želijo z njim biti tudi sami, se odpravijo na oglede tudi v kobilarno v Lipico in po tehtnem premisleku svojo odločitev sporočijo šele po kakšnem mesecu. »Za tujce smo zanimivi tudi zato, ker je Slovenija dežela avtohtonih lipicancev in ker je pri nas velika izbira med različnimi tipi lipicancev,« je dejal Janez in dodal, da se tuji kupci zelo razlikujejo od slovenskih, ki običajno najprej vprašajo za ceno in se za nakup odločijo zelo hitro, potlej pa so nekateri tudi razočarani.

»Pri prodaji želimo, da konji pridejo v dobre roke,« poudarja Nina. Za zdaj imajo s kupci dobre izkušnje, z vsemi ohranjajo stike, pošiljajo jim fotografije in filmčke, jih ob priložnosti obiščejo … Že zdaj se veselijo obiska zakoncev iz nemškega Nürnberga, ki se bosta prihodnje leto s štirivprego, v kateri bodo njihovi nekdanji konji, pripeljala 650 kilometrov daleč. Peternelovi jim bodo že na Korenskem sedlu pripravili lep sprejem.

V vzrejni hiši se ob reji konj ukvarjajo še s tekmovalno vprežno vožnjo in slavnostnimi vožnjami. Janez redno sodeluje na turnirjih po Sloveniji, med največje uspehe šteje drugo mesto na državnem prvenstvu v vožnji dvovpreg v letu 2009, letos pa bi se prek kvalifikacij v Avstriji rad uvrstil na svetovno prvenstvo, ki bo prihodnje leto v Lipici. Veliko se posvečajo tudi slavnostnim vožnjam s kočijami. Za to imajo osem primernih konj, naprežejo jih v dvovprego ali štirivprego, vozijo pa za reklamne namene in dokumentarne filme, na porokah in drugih slavnostnih dohodkih.