Zvestoba

Besedilo: Stane Boštjančič, SD
Kategorija: GG Plus / sobota, 28. april 2012 / 06:00

Biti zvest je včasih hudo naporna zadeva. Biti zvest nekomu ali čemu, je dostikrat na preizkušnji, vendar ljudje vseeno v principu ostajamo zvesti. Če si zvest (vendar ne v smislu naukov katoliške cerkve), namreč pomeni, da nekomu ali nekam tudi pripadaš in to zato, ker si se sam tako odločil. Se pa zvestoba oz. nezvestoba v osebnih razmerjih v družbi različno ocenjuje. Če je nezvesta ženska, je to hud greh, zaradi katerega tako žensko diskvalificirajo, če pa gre za moškega, pa je le-ta »kavelj«. Kaj več se v to ne bom spuščal, ker je to stvar osebnih razmerij, ki jih ni obsojati po dolgem in počez, ker niti okoliščin ne poznamo. Ker pa je človek razumsko bitje, mora vsak sam razmisliti in nato sprejeti odločitev, kako naprej. Spoved, ki te odveže vseh grehov, je pri tem kaj slaba tolažba, predvsem pa nepotrebna, saj te izpoveduje tisti, ki je sam poln tovrstnih grehov.

Da sem se odločil pisati o zvestobi, je razlog v tem, da v današnjem političnem življenju zvestoba nima nobene vrednosti. To kaže na značaj posameznikov, ki so poslanci, svetniki v občinskih svetih, raznorazni uslužbenci v ministrstvih itd. Če začnemo z najslavnejšim obdobjem naše domovine, z NOB. Partizani so šli v boj za svobodo in kruh in temu ostali zvesti tudi še danes. Domobranci pa za cerkev in Hitlerja in temu po sili razmer niso ostali zvesti. Po vojni so ljudje (pa ne vsi) v skladu s svojo zvestobo delali v tovarnah, po tem delu pa prosti čas namenjali gradnji objektov, ki so bili nujno potrebni za normalno funkcioniranje družbe. Kasneje so se isti ljudje, zvesti svoji ideji, na referendumih odločali, da iz svoje plače odvajajo sredstva za šole, vrtce in druge objekte, ki so koristili tako vsem kot tudi posameznikom. Egoizem jim je bil tuj, ravno zaradi zvestobe skupnemu in ne samemu sebi.

In danes?

Ideali, ki si jim zvest, se seveda z razvojem družbe dopolnjujejo, nadgrajujejo, v svojem bistvu pa ostajajo enaki. Ker smo ljudje različni, se tudi ideali razlikujejo. Ena skupina (stranke) ima drugačne ideale kot druga, vsi pa prisegajo, da delujejo v dobro vseh ljudi. To je v demokraciji normalno stanje in temu ni oporekati. Zato cenim ljudi, ki ostajajo zvesti svoji stranki (ideji), čeprav so moji politični tekmeci. Ne cenim pa ljudi, ki zaradi lastnega ugodja menjajo stranke. Tipičen primer je npr. minister Erjavec, da o drugih poslancih tudi iz Kranja ne govorim. Ti ljudje so zvesti le, če se njim to izplača. Za svoje ugodje so pripravljeni prodati svoje »ideale« (ki jih tako ali tako nimajo) tistemu kupcu, kjer pričakujejo, da bodo izvoljeni. In taki danes sprejemajo zakone, se klanjajo vodjem strank in že razmišljajo, v katero stranko bodo šli na prihodnjih volitvah. Volivci, ki naj bi imeli vedno prav, pa njihovi nezvestobi nasedajo, saj ne volijo posameznika, pač pa stranko in verjamejo npr., da je DeSUS v resnici stranka, ki zastopa interese upokojencev, ne pa vodstva stranke z Erjavcem na čelu.

Dragi bralci, zato na prihodnjih volitvah zahtevajmo, da nam kandidati povedo, koliko nezvestobe so pokazali, in se nato odločajmo, ne za stranko, pač pa za zvestega kandidata.