V imenu ljudstva (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 28. april 2012 / 06:00

Evgen še zmeraj hrani izvod časopisa, v katerem je bil njegov oglas objavljen. Tedni, ki so sledili, so bili zapolnjeni s poštarjevimi obiski in številnimi pismi, ki so prispela na njegov naslov. Oglašale so se mu ženske, stare, mlade, poročene, ločene, samske, izobražene in z osnovno šolo. Vse po vrsti, vsaj take so bile njegove izkušnje, pa so si želele moškega, ki bi bil ''pozoren, ljubeč, prijazen in bi jim nudil varen dom''.

''Zdelo se mi je, da imam eno in drugo, zato sem - ker sem bil pač doma in brez pravega dela - začel odgovarjati na pisma in hoditi na zmenke. Izbiral sem ženske, ki niso bile ravno iz bližnjih krajev, kajti zdelo se mi je, da bi lahko kakšna od njih izčvekala naokoli o tem, kako sva se spoznala. Spominjam se ene, bila je vsaj enkrat starejša od mene, srečala sva se na avtobusni postaji, v čakalnici. Takrat so tam vsak dan cvrli krofe, ki sem jih imel zelo rad. Prišla je iz Ivančne Gorice, še danes jo vidim pred seboj. Ko mi je dala roko, se je usedla, pri tem pa je z obema rokama prijela za nogo in si jo položila na stol. Prej, preden sem karkoli rekel, mi je začela naštevati, česa pri moškem ne mara in kaj od mene pričakuje. Nisem vedel, naj se smejim ali jokam, zdelo se mi je do skrajnosti butasto, da sem se sploh sestal z njo. Že po videzu sem hitro ugotovil, da se je krepko zlagala o letih, tudi o izobrazbi. Ko je nehala s samogovorom, me je prijela za roko, me pogledala v oči in dodala, da se ji zdi, da je prišla zastonj. Potrepljala me je po rami, vstala in se izgubila v množici. Z naslednjo sem bil dogovorjen čez dve uri, ni se mi zdelo potrebno, da bi šel domov, zato sem naročil še en krof in ker je bila prodajalka lušna, sem jo začel osvajati. Čas do naslednjega zmenka je hitro minil, medtem pa sem že izvedel, da ji je ime Minka, da bi imela rada nekoč svoj lasten lokal in da rada dela idrijske žlikrofe. Doma je bila z Vojskega, njena govorica se mi je zdela zabavna in tudi zasmejala se je lepo,'' z veliko nostalgije v glasu pripoveduje Evgen.

Predme pomoli Minkino fotografijo, bila je v enodelnih kopalkah, stala je na skali, nekje ob Savi.

''Res ni napačna,'' pritrdim njegovim besedam in to, kar je slišal, mu je dobro delo.

Naslednja, s katero se je srečal, je bila Žirovka. Na fotografiji je v roki krčevito držala ročaj torbice, na sebi pa je imela plašč z ogromnim ovratnikom.

''Žirovke ste od hudiča,'' je zavzdihnil Evgen. Ženska mu je namreč že v prve pol ure iz rokava stresla imena moških, s katerimi se je že dobivala, do pičice natančno mu je razložila, kaj jo je pri njih motilo, sploh pa, kakšni so bili v postelji.

''Ko sem jo poslušal, sem zardeval, kajti ob prvem srečanju z neko neznano žensko pa res še nisem mislil na to, kako jo bom zvabil v posteljo,'' se je v zadregi nasmihal Evgen.

Ko sta se nehala pogovarjati (beri: ko je ona nehala govoriti), mu je namignila, da bi bilo dobro, da gresta kam jest. Bilo je hladno, malo je začelo rositi, zato je bilo Evgenu prav, da v tistem turobnem vremenu še kje posedi. Zavila sta na Miklošičevo, kjer je bila takrat samopostrežna restavracija.

''Nikamor se ji ni mudilo, meni pa tudi ne,'' nadaljuje Evgen. ''Zunaj je deževalo kot za stavo, midva pa sva se pogovarjala, jedla in nazadnje popila tudi dva ali tri piva. Nazadnje me je povabila domov, v Žiri, z besedami, da ''mi ne bo žal,'' če se odločim zanjo. Začelo se ji je že muditi na avtobus, zato sem ji obljubil, da se še kdaj vidiva. V njeni družbi mi ni bilo dolgčas, zato sem se naslednjega srečanja prav veselil.''

Evgen se še danes najbolj boji ''pametnih'' žensk, tistih, ki o vsem vse vedo in moškemu ne dovolijo, da bi razmišljal po svoje. Nekaj takih ''cvetk'' je srečal tudi takrat, zato se je konec tedna z lahkoto odločil, da jo mahne v Žiri.

''Počutil sem se kot teslo, saj so vsi, ki sem jih srečeval, strmeli vame, pa še moški, s katerim sva na avtobusu sedela skupaj, je, tik preden sem izstopil, hotel vedeti, kam grem in po kaj. Irena je živela v bloku, z lahkoto sem ga našel in ko sem pozvonil na vratih, me je že naslednjo sekundo spustila v stanovanje. Prvo, kar sem zagledal, je bil majhen otrok, ki se je igral na tleh v predsobi. Eden je pa pri moji mami, mi razloži. To, da mi je zamolčala otroka, mi ni bilo prav nič všeč. Vseeno sem stopil naprej, povsod je bilo na kupe krame, v kuhinji pa mi je v nos silil čuden vonj, seveda, ženska ni že bogvedi koliko časa pomila posode …''

(Se nadaljuje)