Pred osemdesetimi leti v Šenčurju (1)

Letos, natanko 22. maja, bo minilo osemdeset let od tako imenovanih šenčurskih dogodkov. Šenčurski dogodki so bili v tistem času zelo aktualen in medijsko prisoten dogodek, ne samo v Sloveniji in takratni Jugoslaviji, ampak tudi v širšem delu Evrope. Iz zgodovinskih zapisov, ki so na razpolago, je razvidno, da so se na takratnem shodu v Šenčurju pojavile zahteve in parole, ki so se uresničile šele v devetdesetih letih, ko se je rodila naša slovenska država.

Ko se je začel 20. februarja 1933 sodni proces v Beogradu in je trajal enajst dni, sodba pa je bila razglašena, 6. marca 1933, so bili vsi slovenski obsojenci, ki so kazen prestajali v zaporih v Sremski Mitrovici, kaznovani zaradi sodelovanja na šenčurskih dogodkih, ker so se tedaj prvič pojavile zahteve, da naj Slovenija postane samostojna država. Iz obtožnice, ki so jo takrat sestavili vrhunski pravni strokovnjaki takratnega režima in iz same sodbe je razvidno, da so obtoženci dobili zato tako visoke kazni, ker so na shodu vzklikali gesla, kot so: Dol država Jugoslavija, Živela republika Slovenija, Živela samostojna Slovenija, dol s kraljem, saj gre sedaj ves denar v Srbijo, Živela slovenska republika, Živela republika, dol kralj in tudi zato, da so pripravljali odcepitev Slovenije od takratne Jugoslavije.

V nadaljevanju tega zapisa naj omenimo nekaj pomembnejših dogodkov, ki so podrobneje opisani v knjigi, ki jo je napisal Matija Škerbec, župnik v Kranju, in ki na 255 straneh opisuje takratne razmere v Sloveniji in vzroke zanje ter posledice, ki so se dogajale še veliko let kasneje. Veliko podatkov je tudi najti v življenjepisu takratnega poslanca in senatorja Janeza Brodarja iz Hrastja. Oba zgoraj omenjena sta bila, poleg takratnega šenčurskega župana Antona Umnika, glavna pobudnika in organizatorja shodov oziroma »punktacij« v Šenčurju in njegovi okolici.

Pri takratnih dogodkih, ki so se dogajali v letu 1932 in tudi preje in kasneje, je zelo zanimivo analiziranje politične situacije in jo tudi razbirati iz originalnih zapisov predvojnega in povojnega revolucionarja Janeza Mlakarja, ki v svojem življenjepisu, oziroma v dveh delih kronike Šenčurja in zapisu Petorica, jasno zagovarja takratno usmerjenost, da Slovenija lahko »prospirira« samo pod komunistično partijo in samo v okviru Jugoslavije. V zapisu Petorica pa je Janez Mlakar jasno zapisal, da je vse tiste, ki so proti temu stališču in nasprotnike, jugoslovanske in partijske usmerjenosti, treba vse skozi preganjati. Na podlagi takih idej, ki so opisane v tem zapisu, se je to med drugo svetovno vojno, zlasti pa po njej, tudi dogajalo. To so posebej občutili tudi nekateri organizatorji in simpatizerji v tako imenovanih šenčurskih dogodkih, ki so bili preganjani, zverinsko mučeni in nekateri tudi pobiti.