Zelo pomembna oseba

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Evolucija navijača nogometnega kluba Triglav iz Kranja se konča v VIP loži domačega stadiona. Više ne gre. Mogoče le v primeru, da ta isti navijač nekoč postane tudi predsednik kluba.

Kaj pomeni VIP? Very Important Person ali v prevodu zelo pomembna oseba. Med drugim to pomeni, da ste v znak zahvale ali neke vrste kulturnega povračila zato, ker ste klubu nekaj dobrega storili ali pa ste v čakalni vrsti, da to šele storite, dobili zastonj vstopnico ali dve, da bi si tekmo ogledali ne med drugo publiko, ampak v to točno določenem, ločenem prostoru. V bistvu ste to podarjeno vstopnico s štampiljko VIP še kako drago plačali, vendar tega tisti, ki je nimajo, ponavadi ne vedo in vas potem gledajo kot … kot zajedavca, privilegirano gnido, ki živi na tuj račun za tuj denar. Ne samo v nogometu, da se bo razumelo, tako so vipovci videti tudi povsod drugje, ker tudi povsod drugje obstajajo. Tako to gre …

Znašel sem se z dvema VIP-kartama v rokah in jo mahnil na nogometno tekmo med Triglavom in Rudarjem iz Velenja. S sabo sem namesto poslovnega partnerja, ki bi tudi bil mogoče kandidat za kako pomoč našem klubu, ali mogoče soproge, ki bi se rada pokazala v novi bundi, vzel kar sina, da bi končno videl, kaj pomeni biti privilegiran. Puncama, ki prodajata vstopnice, sem pokazal listek o privilegiju in napotili sta me do vratarja, ki je trgal vstopnice in spraševal, ali imam s sabo kaj vnetljivega ali karkoli drugega, kar ne sodi na tribune. Odkimal sem in oba sva bila spuščena naprej. Na tribuni, ki čaka na svoje podrtje, ni bilo gneče. Prvi, ki sem jih zagledal, so bili člani navijaške skupine Small Faces, katere vodja je Andrej, bivši sosed, s katerim sva vkup rasla celo otroštvo in dobro ve vse o vipovcih. Moj drugi pogled je ujel nekaj ljudi, ki so vseskozi na navijaški tribuni in so kranjskemu nogometu dali več kot bi jaz lahko v treh življenjih. Nekateri izmed njih so izučili generacije in generacije otrok, ki jih zdaj gledamo na nogometnih zelenicah. Potem sem trčil v poglede znancev, za katere dobro vem, kaj si mislijo o VIP-ovcih, ko ob šankih nanesejo besede na njihove privilegije. In če ne verjamete, so vipovci vedno ob vsakem šankiranju nogometnih navijačev vzmet za živciranje. In kako naj grem potem za ogrado med privilegirane zbrane? Ker je bilo na tribuni veliko prostih sedežev, sva s sinom uživala v tekmi in bonbonih med »običajnimi« osebami. Nič hudega nama ni bilo. Če bi bila gneča nepopisna, bi mogoče še razmišljal, da bi šel za ogrado, vendar potem spet ne bi čutil pravega navijaškega naboja. Sin je v drugem polčasu vprašal tisto, česar sem se bal: mar midva nimava vip-kart? Zakaj pa ne greva za tisto ogrado? S prstom je pokazal med lepo počesane kravatarje oz. osebe v dragih bundah in s sončnimi očali, nizki oblačnosti navkljub. Ravno sem hotel izustiti, da je taprav Triglavan med svojimi, med tistimi najbolj gorečimi pripadniki navijačev, torej na navadni tribuni. Potem sem se vprašal, kdo pa je lahko večji pripadnik kluba kot pa tisti, ki da lasten denar zato, da fantje lahko igrajo? Sinu sem odgovoril naj, če hoče, gre pogledat, kako se vidi izza ograje. Šel je. Usedel se je in mi mahal v pozdrav. Na koncu sem ga vprašal, kako se kaj vidi z vipovskega razgledišča, pa je rekel nekaj, česar verjetno ne bom nikoli pozabil: enako kot na navadni tribuni, le da imaš za ograjo občutek, da te vsi postrani gledajo. Pogladil sem ga po glavi in mu dejal, da se moti. Popravil sem ga in mu razložil, da so njega in druge vipovce gledali zato, da bi videli, kdo vse pomaga našemu Triglavu …