Sever v sliki in besedi

V Galeriji na Škofjeloškem gradu so v torek odprli razstavo portretnih fotografij Staneta Severja in ob tem predstavili še knjigo 40 let Severjevih nagrad.

Veliki gledališki igralec in neutruden interpret slovenske besede na radiu, televiziji in v filmih, Stane Sever je decembra 1970 v Škofji Loki odigral svojo zadnjo gledališko igro v celoti, monodramo Krotko dekle F. M. Dostojevskega. Štirinajst dni po premieri je namreč tragično preminul na gledališkem odru v Ribnici na Pohorju. V torek zvečer je prav »dvorana«, v kateri ga je občinstvo zadnjič spremljalo v njegovi igralski veličini, namreč Galerija na Škofjeloškem gradu, utripala v igralčev spomin. Medtem ko smo Staneta Severja »v sliki« prepoznavali skozi razstavo njegovih portretnih fotografij, ki so jo pripravili v Loškem muzeju, so ob »pisani besedi« v knjigi 40 let Severjevih nagrad misli bežale k spominu na njegovo kratko ustvarjalno pot v Škofji Loki in hkrati mnogo daljšo nit igralske nagrade, ki se imenuje po njem in jo že 40 let podeljujejo prav tu.

Manj kot pol leta po igralčevi smrti so v Škofji Loki na pobudo takratnega župana Zdravka Krvine ustanovili Sklad Staneta Severja. »Sklad je nekaj posebnega, saj v sebi združuje tri različna področja igralstva: poklicnega, ljubiteljskega in študentskega, njihove dosežke pa na vseh treh področjih ocenjuje strokovna komisija,« je povedal sedanji predsednik Upravnega odbora Sklada Staneta Severja Aleš Jan in dodal, da se ta finansira brez javnih dotacij, vanj pa še vedno kljub krizi prispevajo sponzorji in donatorji. »Pričujoča knjiga je dragocen dokument slovenske gledališke zgodovine.«

Marko Črtalič je v knjigo, ki je izšla pri Muzejskem društvu Škofja Loka v zbirki Doneski, v uvodnem delu zbral razmišljanja znanih kulturnikov in umetnikov o Stanetu Severju, v drugem delu se loteva igralčevih povezav s Škofjo Loko in gledališčem Oder – Galerija, predstavi ustanovitev Sklada Staneta Severja, objavljenih je nekaj najznačilnejših govorov s podelitev nagrad, v zaključku sledi seznam Severjevih nagrajencev za vseh štirideset let. Knjigo zaključuje besedilo umetnostnega zgodovinarja Boštjana Sokliča k razstavi Severjevih portretov. V vlogi Hamleta, Kralja Leara, Švejka, Cyranoja de Bergeraca, mojstra Boccaccia … »Do slovenskega gledališča in Staneta Severja imam afiniteto, v spominu mi je njegova upodobitev Boccaccia pa profesorja Kosinusa iz Vesne, navdušila pa me je tudi kvaliteta fotografij, ki sem jih izbral za razstavo,« je povedal Soklič, meneč, da izbrane fotografije, več kot tri četrtine od štiridesetih del jih je posnel Vlastja Simončič, druge pa Leon Dolinšek in Željko Stevanić, niso zgolj dokument, ampak so tudi vizualni presežek, fotografije z visoko izraznostjo in močno ekspresivno noto.

Predsednik Muzejskega združenja Aleksander Igličar je dejal: »Veliko Škofjeločanov je bilo v vseh teh letih povezanih z nagrado oziroma podelitvijo, zato je še bolj pomembno, da smo tokrat v projektu svoje moči združili Muzejsko društvo, Loški muzej, območna izpostava JSKD in Občina Škofja Loka.« Kot je še povedal Marko Črtalič, je sicer težko pisati o človeku, ki ga poznaš, a mu nisi nikoli rekel dober dan ali dober večer, saj živi predvsem v spominu, hkrati pa je bilo njegovo delo tudi zelo pestro, saj je vedno znova odkrival nove zanimivosti o Severju in Škofji Loki.

S ponosom, da so bili med nagrajenimi v zgodovini nagrad tudi trije Škofjeločani Poldka Štiglic, Janez Debeljak in Juša Berce, je razstavo, ki bo na ogled tja v poletje, odprl škofjeloški župan Miha Ješe, do izpred leta in pol predsednik UO Sklada Staneta Severja.