Prav je, da so ljudje tekmovalni

Emil Brezavšček je bil kar devet mandatov ravnatelj Osnovne šole 16. december v Mojstrani. Sredi prejšnjega meseca se je po 34 letih vodenja šole upokojil.

Na Gorenjsko je prišel s severne Primorske, rojen je bil namreč v vasi Seniški Breg nad Avčami v občini Kanal. »Vedno sem želel živeti v hribih. Po končani fakulteti sem zaprosil za službo učitelja športne vzgoje v dvanajstih šolah in bil na treh krajih sprejet. Mojstrana mi je bila takoj všeč, tudi zato, ker so že takrat, leta 1974 imeli lepo telovadnico. Spomnim se, kako sem šel po razgovoru s tedanjim ravnateljem še peš do Peričnika. Na poti nazaj sem se že odločil, da ostanem,« pove s širokim nasmehom, ki dokazuje, da svoje tedanje odločitve ni nikoli obžaloval.

Učitelj telesne vzgoje ste bili samo pet let. Kako to, da ste tako mladi postali ravnatelj?

»Postati ravnatelj nikoli ni bil moj cilj. Kar zgodilo se je, ker sem moral nadomestiti tedanjega ravnatelja, ki je zbolel. Pa so rekle učiteljice: ti si mlad in ga nadomeščaj, telovadbo boš že zmogel poučevati zraven. No, ko je moj predhodnik ozdravel, se ni več vrnil, jaz pa sem kmalu po tistem začel svoj prvi pravi mandat. Nekaj časa sem opravljal celo tajniške posle, saj sem le teden dni za tem, ko sem nadomestil starega ravnatelja, izgubil še tajnico, ki je šla na porodniški dopust. Nove dolgo nismo dobili; takrat, veste, so bili še vsi zaposleni. Soseda, tajnica na OŠ Tone Čufar, mi je pokazala, kako se izračuna plače. Sem ji rekel, da ne bo šlo, pa je vztrajala. Naslednji mesec sem plače že računal sam. Hišnik je nato denar prinesel iz tedanje SDK, razporedil sem ga po kuvertah in razdelil med zaposlene, pa je šlo tudi to!«

Ste kdaj pogrešali delo učitelja telovadbe?

»Saj sem ves čas tudi po malem učil, je pa res, da sem si svoje delo vedno predstavljal drugače, kot se je potem izteklo. Vedno sem imel ambicije v športu. Celo na diplomi mi piše, da sem trener alpskega smučarja in profesor športne vzgoje. Malo sem te svoje sanje izživel, ko smo v Mojstrani ustanovili smučarski klub. Leta 1983 smo imeli dolgo zimo, z veliko snega, na domačem smučišču smo smučali vse do aprila. Ustanovili smo klub: Franci Kotnik je bil predsednik kluba, jaz trener, drugi starši so pa pomagali. Resno smo trenirali in celo dva smučarja spravili v reprezentanco, to sta bila Uroš Pavlovčič in moj sin, Aleš Brezavšček. Zgodba je trajala zelo intenzivno deset let, naslednjih pet pa malo manj … Danes pa je kranjskogorski smučarski klub tako močan, da se tja usmerijo vsi tisti otroci, ki želijo tekmovati. Kar dosti takšnih je tudi med učenci mojstranske osnovne šole.«

Vaša šola je bila vedno znana po svoji vpetosti v kraj. Je bilo zaradi vas kot ravnatelja ali morda zato, ker je Mojstrana nekaj posebnega, ne nazadnje iz teh krajev prihaja kar šestnajst olimpijcev?

»Športna tradicija Mojstrane je edinstvena. Šport ima tu veliko tradicijo in ljudje ga še vedno doživljajo kot vrednoto. Tudi šola je bila od nekdaj povezana s športom: leta 1924 se je na primer na dovški šoli zaposlila znamenita učiteljica Marija Rabič, klicali so jo hotelova Minca. Hotelova zato, ker so bili njeni lastniki hotela nasproti pošte. Bila je športnica, tekačica, ki je podpirala otroke, ki so živeli v skromnih razmerah - med njimi je bil tudi Janez Polda - in jih celo vozila na tekmovanja! Tudi potem so bili na šoli vedno učitelji, ki so skrbeli za nadarjene otroke.«

Kako se je v Mojstrani v štirih desetletjih spreminjal odnos do športa?

»Takega navdušenja kot nekoč seveda ni več, v Mojstrani pa še vedno veliko pomeni planinstvo. Sicer se je pri mladih navdušenje malo izgubilo, kar je verjetno posledica sodobnega časa z računalniki in televizijo. V prostem času otroci bistveno manj smučajo, kot so včasih. Včasih so otroci vso zimo preživeli na smučišču, zdaj seveda ne več. Malo zaradi lagodnosti, malo pa verjetno tudi zaradi finančne situacije. Verjetno je tudi tistih sedem evrov, kolikor stane popoldanska vozovnica za otroka, za marsikoga veliko.«

Ampak šola še vedno spodbuja šport, posebej smučanje?

»Imamo tečaje za tretji in četrti razred, pa zimsko šolo v naravi in še smučarske tekme. Letos smo pripravili kar dve. Na nočno smo povabili tudi starše. Eni jih vzamejo grozno zares, pridejo oblečeni v tekmovalne drese in s po dvema paroma smuči. No, saj je prav, če so ljudje pozitivno tekmovalni … Pripravljamo tudi gorniške tabore; letošnji bo že dvajseti po vrsti. Teden dni z otroki preživimo v hribih, kjer se hitro pokažejo vse dobre in slabe strani naše vzgoje. Šolske in domače. Opažam, da v fizičnem in psihičnem smislu otroci zdaj zmorejo manj kot nekoč oziroma se niso pripravljeni več toliko potruditi, kot so se včasih.«

Zakaj je tako?

»Kaj pa vem, včasih je bilo več časa, pa so bolj pogosto skupaj s starši kam odšli. Zdaj pa družine skupaj sedijo, eden pred televizorjem, drugi pred računalnikom.«

Kako je s to tekmovalnostjo pri otrocih? Je je več ali manj, kot je je bilo?

»Tekmovalnost je v nas vseh. Kdor pravi, da ni čisto nič tekmovalen, morda ni povsem iskren … Vsak bi rad bil nekje dober, boljši od vrstnikov. Vsak ima željo, da bi se nekje uveljavil, to ni nič slabega. Na žalost včasih tekmovalnost pride na plan na neprimeren način. Ne vem, zakaj. Morda so otroci doma deležni prevelike pozornost in jim tam uspe vse, kar si želijo, potem pa pridejo v šolo, med vrstnike, kjer naenkrat niso več glavni, niso več čudežni otroci, ampak navadni ljudje in to jim ni prav, pa se uveljavljajo na druge, ne najbolj primerne načine. Šport je idealno področje, kjer lahko tekmovalnost najde nek ventil brez pretvarjanja. Rezultati jasno pokažejo svoje.«

Koliko ur športne vzgoje bi kot ravnatelj in kot športni pedagog uvedli v osnovno šolo, če bi lahko?

»Tri ure, absolutno. Devetletka je prinesla spremembo z dvema urama športne vzgoje na teden v zadnji triadi, z izjemo tistih, ki se odločijo za šport kot izbirni predmet, a teh je samo 20 odstotkov. Otroci se premalo gibljejo. Upam, da bo kdaj prišel čas, ko jim bo znova vrnjena ta ura, ki jim je bila z devetletko odvzeta.«

Na OŠ 16. december so hodili tudi vsi trije vaši sinovi. Ste si prišli kdaj v nasprotje sami s seboj kot oče in kot ravnatelj?

»Z obnašanjem ni bilo težav, vsi trije so bili zelo mirni in neagresivni. Nikoli niso imeli konfliktov, ne z učitelji ne z vrstniki. Le najstarejši je bil kot vrhunski smučar ogromno odsoten, zato je imel velike primanjkljaje, pa tudi delovne navade pri šolskem delu bolj slabe. Učitelji so bili celo preveč razumevajoči do njega; sam nisem nikoli pričakoval kakšnih popustov, včasih se mi je zdelo, da so mu jih dali preveč. Pravzaprav šole in športa pri njem verjetno nismo znali najbolje usklajevati. Pri mlajših dveh smo nato te napake popravili.«

Ste imeli kot dolgoletni ravnatelj s kakšnim sistemom, ministrom, morda boljše ali slabše izkušnje kot z drugimi?

»Daleč najbolj sposoben in najbolj profesionalen minister za šolstvo je bil prav gotovo Slavko Gaber, ki je uvedel devetletko. Slabih izkušenj v bistvu nimam z nikomer, bi pa imel pripombe na nekatere novosti, ki so bile vpeljane v teh 40 letih. Tako mi je žal, da v devetletko niso prenesli pozitivnih izkušenj iz osemletne osnovne šole. Tudi sicer se mi zdi, da je devetletka predraga šola, ki si je Slovenija ne more privoščiti.«

Kaj je tisto, kar jo po vašem mnenju dela najbolj drago?

»Najbolj drago jo naredi zelo širok program. Jutranje varstvo prvošolčkov je na primer stvar, ki veliko stane, a jo zelo malo staršev koristi. Zanj bi se lahko domenili v vrtcu, pa državi ne bi bilo treba nič plačevati. Sploh tam, kjer so šole in vrtci na enem mestu. Naslednja stvar je drugi učitelj v prvem razredu. Saj je seveda dobro, če je v razredu, ampak šlo bi tudi brez njega. Ali pa učbeniški sklad, za katerega država porabi veliko denarja … Po številnih šolah je bila že v času mojega predhodnika vpeljana izposoja učbenikov, za uporabo katerih so otroci plačevali 25 odstotkov cene. Diferenciacija v zadnji triadi, kjer se učenci pri matematiki, angleščini in slovenščini delijo v tri skupine. Na tako majhni šoli, kot je naša, to predstavlja dodatne ure za celega učitelja. In zato veliko stane. Pa podaljšano bivanje, v katerega so vključeni tako rekoč vsi učenci do petega razreda, čeprav ga ne potrebujejo vsi. Regresirana malica za vse otroke, brezplačni vrtec za drugega otroka …, tega ne more prenesti nobena država! Ljudem sicer všečne poteze sem pogosto videl kot kupovanje glasov volivcev. Če jih ne bi bilo, zdaj ne bi bilo potrebno nižati plač vsem učiteljem. In stavkati.«

Se tudi vam v zadnjih letih učitelji zdijo vedno bolj nezadovoljni?

»Ne. Odkar je devetletka, učitelji z osebnimi dohodki niso bili nezadovoljni, saj je bilo uvedeno napredovanje v nazive in v plačilne razrede, z napredovanjem pa se je malenkost povečala tudi plača. Radi so se udeleževali izobraževanj, na katerih so nabirali točke za napredovanja, sistem je bil stimulativen … Trenutni pristop z grožnjami po odpuščanju zaradi zvečanih normativov in nižanje plač se mi ne zdi pravilen. Po mojem bi lahko enak učinek dosegli na drugačen način. Šolam bi morali naložiti, da same privarčujejo določen del sredstev, da same poiščejo rešitve, kako. Ravnatelji in učitelji točno vedo, kako bi se dalo.«

Kot kaže, bodo tudi učitelji prihodnji teden stavkali. Kakšni so vaši občutki ob tem?

»Mislim, da bo na koncu treba sprejeti tudi to znižanje … Zašli smo, toda ne zaradi šol in učiteljev. A kaj, ko ponavadi ceno zgrešenih odločitev plača tisti, ki ni kriv …«

Lokalna politika se v šolo nikoli ni vtikala?

»Poskušala se je, a bolj v prejšnjih časih, do osamosvojitve. Kasneje sem imel z novo občino Kranjska Gora izredno pozitivne izkušnje. Že prejšnji župan, gospod Kotnik, je imel posluh za potrebe šole in vrtca, Jure Žerjav, sedanji župan, je pa sploh razumevajoč. Saj vidite, da so šole v vsej Kranjski Gori v odličnem stanju, občina sofinancira tudi vse dodatne programe, ki jih šole predlagamo. Pri nas gredo vsi otroci v šolo v naravi in na športni dan.«

Kako komentirate dejstvo, da je na Gorenjskem tako veliko profesorjev športne vzgoje postalo ravnateljev?

»Tudi na ministrstvu jih je precej … Športniki smo večinoma zelo komunikativni ljudje, ponavadi dobri organizatorji - tega nas nauči prav šport - pa prav športniki smo tisti, ki smo od moških v glavnem še ostali v šolstvu. In v tem pomanjkanju moških smo bili morda večkrat delegirani za vodilna mesta kot kdo drug, matematiki na primer …«

In zakaj je po vašem mnenju tako malo moških v učiteljskem poklicu?

»Najbrž zaradi specifičnosti dela v šoli, kjer si razpršen na sto področij naenkrat, kar marsikateremu moškemu ne ustreza. Moški smo bolj nagnjeni k projektnemu delu: nekaj si naložiš, izpelješ in se lotiš drugega dela. Šola je pa … nikoli dokončana zgodba. In ženske so, po domače povedano, tudi bolj pridne. O učiteljicah imam izjemno dobro mnenje. Saj bi si želel, da bi bilo več moških v šoli, ampak ni pa nič narobe, če so ženske v večini.«