Tri ženske (6)

V letih, ko pišem "usode"', ko se družim z ljudmi, poslušam njihove bolj ali manj tragične zgodbe, ugotavljam, da se ljudje z lahkoto lotimo reševanja velikih problemov, zelo nerodni pa smo, če že ne nemogoče štorasti tedaj, ko bi morali ''upogniti'' drobno in neznatno "življenjsko" vejico. Če nam pogori hiša, se takoj zbere cela vas in zaviha rokave, a če je potrebno spraviti v red pijanca, ki terorizira družino, se otresti nepotrebnega otresanja z jezikom ali 'žlehtnobe' vseh sort, pa smo povsem nemočni in zgodi se, da trpimo celo do zadnjega dne življenja, ne da bi karkoli postorili.

''Zelo prav imaš,'' se je strinjal Igor, ''če bi se svojim ženskam uprl že pred davnimi leti, pa bi zadoščalo že, če bi malo povzdignil glas in jim ne bi dovolil, da bi se vtikale v moje zasebno življenje, s svojimi nerazumnimi dejanji ne bi uničil družinskega življenja, zlasti pa ne bi prizadel otrok. Nenehno sem bil razpet med ljubeznijo do njih in dolžnostjo do primarne družine. Ne vem sicer, kako je, zlasti teti, uspelo, da me je prepričala, da ni nič drugega na svetu tako pomembno kot one. Bil sem popolnoma odvisen od nje, mame in babice. Če bi gorelo, bi prej kot lastnim otrokom, pomagal na varno njim. Tega, kar se je dogajalo, me je grozno sram, včasih cele noči ne spim, ko se v moji glavi vrtijo slike jokajočih otrok, njunih iztegnjenih ročic, ki jih pa nisem videl. Prav tako sem bil ''ena navadna nula'' na poklicnem področju. Ko sem bil mlad, je bilo najlažje prisluhniti teti, ki me je vabila domov, češ kaj ti bo šolanje, fizično delo je nekaj vredno. Zamenjal sem na desetine služb, nikjer nisem bil zadovoljen, povsod so mi rekli, da sem malo ''preveč brihten'' za enostavna dela. Morda so imeli celo prav, kaj pa vem. Nisem imel doma, nobenega pravega zatočišča, nobenega brloga, ki ga ima še vsaka žival. Ves čas sem bil na begu. Vleklo me je domov, a verbalno tetino nasilje, ki se je po materini smrti še bolj okrepilo, me je vedno znova pognalo v svet. Begal sem od ene ženske do druge, včasih, ko sem bil povsem na tleh, sem potrkal pri Idi. Potem si je našla drugega partnerja, če že, sva se kje srečala na skrivaj, da je poslušala moje jamranje. Danes me vsaj sovraži ne več …Otroka sta me prenašala podobno, kot trpimo, ko imamo drisko. Ni prijetno, a vemo, da bo minilo,'' razmišlja Igor.

A po toči zvoniti je prepozno, pravi. Počuti se starega, izrabljenega, na neki način tudi posiljenega. Ob sebi bi želel imeti žensko, ki bi ga stisnila v objem in mu ponudila varnost, ko bi se vračal domov. Zaveda se, da je po letih še mlad, po izkušnjah in preizkušnjah pa star kot zemlja.

''Moje ženske so že vse umrle, ostala mi je hiša, ki mi ničesar ne pomeni. Vsak stik z njo mi povzroča bolečino, vsakič znova, ko odklepam vrata, se spomnim na preteklost, na lastno upogljivost, na neumnosti, ki sem jih počel. Upam, da bo kupec, ki se je zanimal za nakup, držal besedo in me rešil mlinskega kamna, ki mi visi za vratom. Ljudje so govorili, nekaj je včasih namigovala tudi babica, da je teta spolno izrabljala tudi mojo mamo. Mogoče jo je res, ne vem. Skupaj sta bili v sobi, lahko se je dogajalo marsikaj. Mogoče je tudi zaradi nje mama umrla veliko prej, kot bi to bilo - glede na njena leta - treba? Tudi te govorice so eden od razlogov, ki me silijo, da se dediščine čim prej znebim. Denar bom dal otrokoma, naj si ustvarita lepšo prihodnost.''

Igorjevo premoženje se skriva v nahrbtniku, ki ga nenehno nosi s seboj. V njem ima nekaj majic, spodnjic, vetrovko za v dež, kapo. Ko se ga kakšna od žensk, pri kateri se za nekaj časa nastani, naveliča, pobere nahrbtnik in odide. Včasih, čez poletje, ko je sit sebe, dela, se zavleče k prijatelju, ki klošari. Pa se hitro spreta, potem si najde kakšno priložnostno delo, da pride do nekaj fičnikov.

Ob koncu najinega dolgega pogovora, ki je trajal skoraj ves dan (vmes sva prepešačila tudi njegovo podedovano kraljestvo), sem ga vprašala, ali je vendarle kaj, na kar je vseeno ponosen.

Nekaj časa je razmišljal, potem pa zelo odkrito povedal: ''Najbolj na to, da se - kljub vsemu - nisem popolnoma zapil, pa na to, da sem vnovič našel stik z otrokoma. O tem, kaj sem občutil, ko sem ju poslušal, ne bom govoril. Preveč bi bolelo. Veste, ni hujšega, kot če ti nekdo pridrži ogledalo in v njem vidiš, namesto sebe, pošast. Če sem že zafural mladost in srednja leta, upam, da bom kaj od zamujenega nadoknadil v starosti. Če ne drugega, bom poskušal biti dober ded, pa tudi oče. Ne vem še, kako bo, zase ne dam roke v ogenj, imam pa dober namen.''

(Konec)