Sanjač zlatih jam z zlatim cepinom

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. april 2012 / 06:00

Blejski alpinist, član AO Radovljica Nejc Marčič se je lani s soplezalcem Lukom Stražarjem odpravil na svojo prvo plezanje v Himalajo in že takoj navdušil svetovno alpinistično javnost. Pred dnevi sta namreč prejela najvišje priznanje v alpinizmu - zlati cepin.

Izjemen uspeh je šestindvajsetletni Nejc Marčič, ki že šesto leto pleza v okviru AO Radovljica, skupaj z Lukom Stražarjem dosegel lanskega septembra na odpravi Charakusa 2011, kjer sta preplezala prvenstveno smer na 6630 metrov visoki vrh K7 West in začrtal novo smer Sanjači zlatih jam. Kot najmlajša od šestih nominiranih odprav sta stroko navdušila predvsem s svojim minimalističnim pristopom, timskim duhom, strastjo, predanostjo, skromnostjo in srčnostjo. Nejc Marčič je takšen tudi, ko pleza v domačih gorah. Hvaležen svojemu prijatelju, ki mu kot delodajalec v gradbenem podjetju ob lepih dnevih omogoči kakšen prosti dan več, v steni preživi večino svojega prostega časa.

Nejc, kako ste se znašli v odpravi Charakusa 2011? Ste na priložnost v Himalaji čakali dolgo časa?

»V Himalajo me je povabil vodja odprave, Kamničan Urban Novak, s katerim sva se po naključju srečala v enem od plezališč. Pred tem sva se poznala le preko spleta. Predstavil mi je načrte odprave, ki so mi bili všeč, zato sem se pridružil drugim (štiričlansko ekipo je poleg omenjenih treh sestavljal še David Debeljak, op. p.). Pred tem sem plezal samo z Lukom, a hitro se je pokazalo, da smo odlična klapa, super fantje. Seveda je bila želja obiskati Himalajo velika, a nisem si mislil, da bo ta dan prišel tako hitro.«

Z Lukom Stražarjem vama je uspelo preplezati prvenstveno smer. Sta že takoj čutila, da gre za izjemen dosežek, ali je v steni vsako plezanje težko in po svoje izjemno?

»Steber v zahodni steni K7 West je bil videti fantastičen že iz baznega tabora, plezanje v njem pa naju je navduševalo iz raztežaja v raztežaj. Preplezala sva krasno smer, nikakor pa ni nihče od naju niti pomislil, da bova deležna te velike nagrade, ki sva jo konec marca prejela v italjanskem Courmayeurju.«

Kako se spominjate tistih štirih dni v steni? Kakšne razmere sta imela? Sta imela kakšne težave z opremo?

»Ko danes pomislim na plezanje v tej smeri, se spomnim prav vsakega raztežaja. Težave sva imela le s postavljanjem šotora, saj sva prvi dan po sedemnajstih urah plezanja že v temi priplezala do prve primerne police; podobno je bilo tudi naslednji dan. S seboj sva imela majhen šotor, eno spalno vrečo, kuhalnik, podlogo za ležanje in zelo malo tehnične opreme - v naših gorah je imamo po navadi več s seboj. Če bi imela več tehnične opreme, bi zagotovo vzpon zaključila po stebru do vrha, tako pa sva bila prisiljena narediti obhod pod zgornjimi seraki. Na vrhu sva si oddahnila, a se nisva dolgo zadrževala, ker se je vreme začelo kvariti. Čakal pa naju je še dan in pol sestopa po celi smeri.«

Kdo so (ste) sanjači zlatih jam? Od kod ime smeri?

»Po navadi, ko preplezamo prvenstveno smer, imamo ime izbrano že med samim plezanjem, v tem primeru pa sva ga zbirala šele v baznem taboru in sva porabila več dni, da sva bila z njim zadovoljna oba. Kaj pa pomeni, naj si vsak predstavlja po svoje.«

Omenjena odprava je bila sploh tvoja prva v Himalaji. Kdaj in kako se je tvoje življenje pravzaprav povezalo z alpinizmom?

»Prvič sem se s pravim alpinizmom srečal poleti leta 2007, ko so nas alpinistični inštruktorji peljali po Nemški smeri na Triglav in takrat sem vedel, da je to zame. Do Himalaje sem preplezal in prehodil veliko kilometrov. Sicer pa sem pred letom 2006, ko sem se včlanil v alpinistično šolo AO Radovljice, turno smučal, tako da sem hribe poznal že pred alpinistično šolo.«

Da je omenjena prvenstvena smer nekaj vrhunskega, je bilo znano že kmalu. Tudi PZS vaju je nagradila za ta vzpon, a kljub temu vaju je nominacija za zlati cepin presenetila. Kdaj in kako sta izvedela zanjo?

»Za nominacijo sva izvedela dober mesec pred podelitvijo in do zadnjega trenutka nisva bila prepričana o zmagi. Med tako dobrimi vzponi, ki so bili nominirani, si na to nisva upala niti pomisliti. Sam sploh nisem mislil, da lahko zmaga amaterska naveza, ki ni podprta z različnimi sponzorji.«

Poleg tega sta bila tudi najmlajša med nominiranimi in nagrajenimi alpinisti. Izkušnje, kot kaže, le niso vse ... Kaj vse je potrebno za tak podvig?

»Tudi to je bilo zanimivo, da sva bila prvič v Himalaji, tako mlada in takoj nominirana. Za naju je bila že sama nominacija velikanska nagrada. Izkušnje vedno pripomorejo, sama sva jih nekaj nabrala tudi v naših gorah, francoskih Alpah, Andih, v Himalaji, šteje pa tudi sreča, ki sva jo imela z vremenom in seveda s snežnimi razmerami.«

Slovenci smo imeli letos kar dve nominaciji od šestih. Kako na vas gledajo alpinisti iz drugih držav?

»Tako je, nominirani smo bili alpinisti iz dveh slovenskih navez, poleg naju so odličen vzpon opravili tudi fantje na odpravi Kitajska 2011. Slovenci smo za zlati cepin v povprečju nominirani vsako drugo do tretje leto. K temu gotovo pripomore odličen naravni poligon v naši Alpah, kjer se lahko kalimo. Sam imam do prve dolge stene le dvajset minut vožnje in to je velika prednost pred plezalci iz drugih držav, ki pogosto za to porabijo tudi dan ali dva vožnje. Vedno, ko tujim plezalcem povem, od kod prihajam, so navdušeni nad našo alpinistično zgodovino - očitno smo res fenomen.«

Kje v domačih gorah najraje in največ plezate?

»Sam najraje obiskujem domači konec Krme, ostenje Debele Peči je moj domači poligon, sicer pa se v vsaki steni v Julijskih Alpah počutim doma. Pomladi in jeseni pa večkrat plezam v Paklenici, kjer mi dela družbo predvsem punca, ki tudi dobro pleza.«

V teh dneh ste deležne precejšnjega medijskega zanimanja. Vam bo osvojitev zlatega cepina tudi kaj konkretno (finančno) pomagala?

»Takšnega odziva nisem pričakoval in te dni je zaradi intervjujev in različnih sprejemov res kar zanimivo. Če pa mi bo zlati cepin finančno kaj pomagal, še ne vem, upam, da bo kaj lažje. Na našem AO je zadnje leto res manjša kriza in upam, da bo ta nagrada spodbudila matično planinsko društvo, da je potrebno vlagati tudi v odseke. Le s finančno pomočjo bodo naši mlajši alpinisti, ki so zelo perspektivni, lahko nabrali izkušnje v tujih gorstvih. Potem v kratkem lahko pričakujemo še koga s tako nagrado.«

Zlati cepin vam je nedvomno dal dodatnega zagona. Nam lahko zaupate, katera bo vaša naslednja odprava in kaj si še želite preplezati?

»Že K7 nama je z Lukom dal dodaten zagon, cepin pa še večjega. Idej imava veliko, zagotovo se odpravljava nazaj v Himlajo. Trenutno sva z mislimi usmerjena v Nepalsko Himalajo. Nekako me zaenkrat ne vleče na najvišje vrhove, pač pa na nižje s strmimi stenami in lepimi linijami. Oba z Lukom zanima ledno oz. kombinirano plezanje. Moji načrti za naprej pa niso uprti le v plezanje. Konec koncev nisem več najmlajši in bo treba razmišljati tudi o drugih stvareh. Zagotovo pa me bodo gore spremljale skozi življenje.«