Postni prti so koroška posebnost

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. april 2012 / 06:00

V številnih koroških cerkvah od pepelnice naprej zakrivajo pogled na glavni oltar veliki postni prti. Njihov nastanek sega na konec prvega tisočletja.

Pred tremi ali štirimi leti sem pred veliko nočjo v cerkvi v Ločah/Latschach na Koroškem prvič videl pred glavnim oltarjem izobešen postni prt. Ta je zelo znan, saj ga je izdelal koroški slikar Valentin Oman. Koroški prijatelji so mi povedali tudi za postne prte v nekaterih drugih cerkvah, vendar si jih nisem utegnil ogledati. Pojasnili so mi, da so prti večinoma veliki, tudi do osem metrov visoki in poslikani s svetopisemskimi motivi, še posebej tistimi, ki so povezani s Kristusovim trpljenjem in njegovo smrtjo. Zame je bilo to nekaj novega in zanimivega. V cerkvah na Slovenskem takih prtov še nisem videl, pa tudi kaj veliko napisanega o njih nisem zasledil.

Prt nad grobom svete Heme

Zato mi je prav prišlo sporočilo poklicne turistične vodičke Ivanke Kronawetter - Starman iz Spittala ob Dravi, da nam je pripravljena kaj več povedati o postnih prtih, saj ljubiteljsko raziskuje njihov nastanek, razširjenost in pomen.

»Postni prti so koroška posebnost, čeprav jih poznajo na celotnem vzhodnem delu Alp in v porečju Rena. Med pepelnico in tednom pred veliko nočjo jih obešajo pred glavnimi in v posameznih primerih tudi pred stranskimi oltarji. Njihova osnovna barva je vijolična, vendar so njihova posebnost poslikave z motivi iz svetega pisma, tako stare kot nove zaveze. Prevladujejo 'pasijonski dogodki', povezani z Jezusovim trpljenjem in njegovo smrtjo. Prve primere zakrivanja oltarjev v postnem času omenjajo zgodovinski viri že v 11. in 12. stoletju, ko so pred oltarji viseli navadni prti z narisanimi križi ali orodjem, s katerimi so mučili Kristusa. Običaj je bil najbolj razširjen po samostanih, viri pa omenjajo tudi Irsko, Norveško, Anglijo, območje Urala in Sicilijo,« pove o začetkih postnih prtov Ivanka Kronawetter - Starman.

»Veliko postnih prtov hranijo muzeji in posamezne župnije, precej pa se jih je zgubilo ali pa so bili v času vladavine Jožefa II., ko so bili prepovedani, uničeni. Kar precej, po mojih podatkih blizu 50, jih vsako leto izobesijo v koroških cerkvah. Najbolj znan in največji je postni prt iz Krke/Gurk v bližini Celovca, kjer je bil včasih sedež celovške škofije. Njegova površina je blizu 80 kvadratnih metrov. Izdelan je bil leta 1458 in visi v stari cerkvi nad grobom svete Heme Krške. Nekaj posebnega je nekoliko manjši prt v Vovbrah/Haimburg pri Velikovcu, ki je bil narejen leta 1504. Na njem so prizori iz stare in nove zaveze. Vovbre so slovenska župnija ob cesti na Djekše/Diex, kjer imajo tudi postni prt iz 16. stoletja. Čudovite postne prte imajo v Labotski dolini, v krajih okrog Spittala, na primer v gradu v Baldramsdorfu, kjer so živeli Ortenburžani, v okolici Milštatskega jezera in v Strmecu/Sternberg nad Vrbskim jezerom. Postni prti visijo v beljaških, velikovških in celovških cerkvah, kar kaže, da se tradicija obešanja postnih prtov oživlja in da poslikana tkanina pred oltarjem za ljudi ni le kos blaga, ampak ima zanje tudi kulturno, zgodovinsko in duhovno vrednost,« pravi Ivanka Kronawetter - Starman. Koroška je po številu ohranjenih, obnovljenih ali na novo narejenih prtov izjema.

Omanov in Tuškov prt

Za večino starejših postnih prtov ne vemo, kdo jih je izdelal. »Domnevamo, da so jih šivali, vezli in poslikavali patri in nune po samostanih, duhovniki in kaplani, običajni takega dela vešči ljudje in tudi umetniki,« pojasnjuje Ivanka Kronawetter - Starman. »Najpogosteje so za osrednji motiv na prtu izbrali Jezusa na križu, okrog njega pa so v medaljonih upodabljali prizore iz svetega pisma in Kristusovega življenja in kasneje tudi podobe z vsebino odrešenja. Leta 1976 je ena od nemških misijonskih družb začela izdelovati prte in jih prodajala župnijam in posameznikom. Postne prte so začeli izdelovati v krožkih na osnovnih šolah, birmanci in veroučne skupine. V nekaterih cerkvah je obešanje prtov na pepelnično sredo svečan dogodek. Prti pa so izziv tudi za priznane umetnike. Med njimi moram omeniti Slovencem zelo dobro poznane slikarje Valentina Omana, ki je na postnem prtu za cerkev v Ločah/Latschach narisal Piranski križev pot z motivi strahot vojne na Balkanu, in očeta in sina Vinka in Marka Tuška iz Kranja. Njun postni prt visi že šesto leto v cerkvi sv. Jakoba v Beljaku/Villach.«

Postni prti so del zgodovine slovenskega naroda in tudi drugih narodov, ki živijo v tem delu Evrope. Na Koroškem jih spoštujejo tako slovensko kot nemško govoreči. So izraz ljudske ustvarjalnosti in vernosti, pravi Ivanka Kronawetter - Starman.