Viže in utrinki izpod Blegoša

Zadnji petek v marcu je bil v dvorani Kulturnega doma v Poljanah poseben dogodek, posvečen praznovanju štirih sedemdesetletnikov: Valerije in Jožeta Dolenca, Milana Kalana in Jožeta Peternela, moški del slavljencev so bili tudi sošolci. Praznovanje so obogatili s kulturnima dogodkoma. Milan Kalan je na ogled postavil svojo fotografsko razstavo Polanc na prepihu, na kateri predstavlja domači kraj in ljudi v obdobju ob leta 1960 do 1980, Valerija in Jože Dolenec sta predstavila glasbeno zgoščenko z naslovom Viže in utrinki izpod Blegoša, Jože Peternelj pa se je z ženo Kati v narodni noši veselo vrtel na odru. Bil je večer, ki je, ne le slavljence pač pa tudi vse povabljene sorodnike in prijatelje, napolnil z radostjo in upanjem. Slavljencem so zapeli tudi člani pevskega zbora Maj in Poljanski orgličarji, na citre pa je zaigrala Barbara Dolenec.

Kako pa so nastajali viže in utrinki izpod Blegoša, sta povedala Valerija in Jože Dolenec.

Z glasbo sta se začela ukvarjati relativno pozno. Kaj je bilo tisto, kar vaju je potegnilo za inštrumenta?

»Občutila sva, da z glasbo uspešno preženeva utrujenost od napornega dela. Posebej še, ko sva se bližala upokojitvi. Že kot osnovnošolec sem rad potegnil frajtonerico. Žena Valerija mi je predlagala, naj se grem malo izpopolnjevat. Udeležil sem se tečaja v Begunjah pri Avseniku pod mentorstvom Zorana Lupinca. Nadaljeval sem še pri kar nekaj učiteljih: pri Denisu Novatu, Tomažu Hribarju, Simonu Cerarju in še sedaj pri Urošu Unetiču. Saj v glasbi nikoli ni konca.«

S čim sta se ukvarjala prej? So tudi vajini otroci povzeli kaj glasbenega talenta?

»Najina otroka sicer rada poslušata glasbo, ne igrata pa nobenih inštrumentov. Bolj je za to zagnana družina brata Ivana in tudi on sam.«

Katere skladbe najraje preigravata in zakaj?

»Največ smo igrali in tudi sedaj še igrava starejše skladbe ljudskih godcev. V Ostrem Vrhu v Selški dolini so med obema vojnama igrali Mihovi godci. Tam je bila doma tudi moja mama in večkrat smo po vojni preko Radia Celovec poslušali njihove skladbe. Otroci smo morali biti tiho in poslušati. Verjetno se mi je zato ta glasba najbolj vtisnila v spomin. Marsikaj zanimivega nam je povedala o tej skupini. Med obema vojnama in takoj po vojni je bilo še več podobnih glasbenih skupin, saj ni bilo drugih virov glasbe za ples in razvedrilo. To je bila glasba, ki je prihajala iz godcev - bila je doživeta.«

Jože, vas poznamo kot Ljudskega godca leta 2006, Varija pa je edina ženska, ki v Prvem slovenskem frajton bariton bataljonu igra bariton. Poleg harmonike pa igrate tudi na orglice.

»Že od nekdaj imam rad harmoniko. Kasneje me je začelo zanimati igranje v skupini. Prva je bila skupina Kar tk. V to skupino se je že vključila žena Valerija, saj je tudi ona želela uživati ob igranju na kazu (piščal). Sledilo je kar osemletno igranje v skupini starodobnih smučarjev Suha špaga. Valerija je zamenjala kazu z baritonom, kar je sicer dokaj nenavadno za žensko. Vztrajnost, ženska trma in odličen učitelj Igor Šink, vse to je rodilo uspeh. Pred nekaj leti sem se začel spogledovati z ustno harmoniko - orglicami. Nekaj je bilo treba opustiti. Zmagale so orglice in sedaj igram v kvartetu Poljanski orgličarji.
Z ženo pa še zmeraj rada zaigrava v duetu. Všeč so nama srečanja harmonikarjev, kjer lahko igrava oba in ob tem uživava skupaj s prijatelji. Občasno pa se nama pridružita še Jože Teran s kitaro in Matija Koritnik s klarinetom. Predvsem so to dobrodelni nastopi. Tomaž Hribar je "kriv", da sem se začel udeleževati tekmovanj v igranju na diatonično harmoniko. V Besnici sem bil večkrat zmagovalec v kategoriji veterani. Leta 2006 pa sem na tekmovanju za zlato harmoniko Ljubečne dobil naslov ljudski godec leta.

Ob glasbi sva spoznala tudi kar nekaj sveta. Jaz sicer nekaj več kot žena, ker je rada doma. Prepotovala sva podolgem in počez Slovenijo, številne evropske države, pa tudi Avstralijo in Argentino.«

Vajina hiša je postala hiša glasbe v Podobenu.

»Ja res, na stežaj sva odprla tudi najin dom za mlade in po srcu ukaželjne ljubitelje glasbe. Lahko se učijo diatonične in klavirske harmonike, klaviature in bariton, učijo pa jih poklicni glasbeniki. Sama posvetiva glasbi dnevno vsaj eno uro.«

Kako je nastajala zgoščenka Viže in utrinki izpod Blegoša?

»Pri zgoščenki, ki sva jo izdala ob najini 70-letnici, je največ "kriv" Tomaž Hribar. Predlagal je, naj kaj tudi posnameva, povabil naju je v njegov studio in po dveh letih nama je uspelo. Posnela sva nekaj skladb sama in nekaj s prijatelji. Predvsem so to stare tradicionalne skladbe, nekaj tudi takih, kot so jih igrali že omenjeni Mihovi godci npr.: Nevestin valček, Andrejčkova polka, Po rit jo udar. Nečakinja Barbara je na citre zaigrala skladbo Cvetje v jeseni, kvartet Poljanski orgličarji smo dodali Avsenikovo Igral sem na orglice, za konec pa je še skladba Poljanska dolina. Vmes sva posnela kratke misli izpod Blegoša v poljanskem narečju. Za slednje je poskrbela Anica Berčič - amaterska dramska igralka iz Poljan. Hvaležna sva vsem, s katerimi sva in še uživava v glasbi.«