Pučas kusiv u parlament`

Bila je sreda, ko sem se odločil, da si v menzi državnega zbora privoščim en konkreten slow food za 30 evrov.

Tako je bilo. V sredo sem bil prost. Nič pametnega za počet. Časa na pretek, žep pa bolj prazen kot ne. Zahotelo se mi je namreč slow fooda, torej počasnega prehranjevanja, kot si sam tolmačim tole anglo-okupatorščino. Namesto da bi lepo po naše rekli, ta pučasna hrana. Ampak glede na to, da takele vrste pučasni jedilniki stanejo od sto everčkov naprej, jaz pa sem jih v žepu imel samo trideset. Kaj zdaj? Jeba totalna. Le v kateri restavraciji me bodo za tridesetaka gledali ene pet, šest ur. Nikjer. Nakar mi šine skozi glavo najbolj pametna domislica dneva – toliko denarja bo dovolj samo za menzo državnega zbora. Naj se na tem mestu zahvalim svojim staršem, da sem se rodil tako pameten, kot sem.

In sem šel. Glede na to, da sem novinar, nisem imel problema z akreditacijo. Mimogrede, rekel sem, da grem do Erjavca vprašat, če mu potem v petek naročimo košenje trave pred njegovo hišo al' ne. In vratar me je takoj spustu noter. No, naj preskočim, s kom sem se vse pozdravil, kakšno rekel na temo aktualnega političnega dogajanja, v parlamentu imam namreč kar precej znancev. Vzel sem pladenj, ene dva, tri pare bešteka in stopil v vrsto za hrano. Aja, da ne pozabim, s seboj sem imel računalnik, da si lahko sproti izračunavam, kolk denarja sem že zajedel.

Najprej sem si privoščil dnevno juho (0,35 evra) in takoj sedel za mizo, da zacahnam teren. Je bila še kar dobra, a preveč vodena, zato sem si šel vzet še zelenjavno enolončnico (1,70), v kateri vsaj kaj noter plava. Solidno. Dvignem rit in šibam po glavno jed. Hrenovka na žaru (1,30) s prilogami (0,35), pa eno malo solato (0,65), pri čemer uporabljam taktiko, mala skodelica, vanjo pa nabasat čim več zelenjave, pa še en tamal pir (1,30). Lačen, kot sem bil, sploh nisem mogel počasi jest. Lakota pa še zmeraj zmerna. Nč, še eno paštico bom s paradižnikovo omako in baziliko (1,40), saj je paštica po bolonjsko čisto predraga (celih 2,20), nakar me prešine, da bi mogoče boksnu še en golaž dol po grlu (1,90). Mal drag je, ampak ni ga čez dober golaž. Pir sem že zdavnaj udušu, zato sem šel kar po liter vina, najcenejšega (1,90). Mat kurja, sem se kar najedu. Sem moral kar malo zadihat. In sem šu ven od enega poslanca nafehtat en čik (ne bom povedal, od katerega, da ne bo kdo očital reklame). V menzi sem bil že kakšno uro in dvajset, potrošil sem pa pičlih 10,85 everčka.

Ja nč, bom pa še en jogurt za presekat (0,45), pa še en jabček (0,25). Moram rečt, da mi nista nič dobro sedla na želodec. Sem si rekel, boljš kaj konkretnejšega. Vzel sem ocvrt sir s tatarsko (1,70) in spoznal, da je čist preveč d'narja za tiste dve flikce na krožnik. Kaj čem, še polovice evrov nisem potrošil, izbire pa je nekaj še bilo. Še en goveji golaž bo kar dober za zapolnit praznino, ki jo je naredil sir (1,90). Solato sem pozabil, spet sem vzel veliko za ceno male (0,65), samo fižol. »A imate kaj morskega,« vprašam kelnarja. »Brancina za 5,40 evra, pa na mizo vam postrežem …« Prištejem – cifra je 21,2 evra. Kur… kamr je šu bk, naj gre še štrk, uzamem. Po še en litr vina sem šel pa kar sam (1,90). Ko sem še to spravil dol, sem bil pa že kar mal nabasan od hrane in od vina … In že več kot tri ure in pol sem visel v menzi. A veš kaj, še en golaž bom, pa naj bo, kar če. In sem ga (1,90). Priznam, po golažu mi je pa že šlo mal na kozlanje … V mojem proračunu pa še pet evrov. Pa dajmo še dve sladici (0,6 po kosu). Saj sploh ne vem, kaj sem že jedel, ampak sta bili kar v redu. Kaj bomo še … aaaaa kufe. Dvojno ekspreso (1,00). Ni mi sedla. Preveč umetna. In res nisem mogel več. Pogledam v proračun 27,20 evra. Ostalo mi je še 2,80. Pa sem se odloču še za dva goveja golaža, kar je zneslo 3,80 evra. »Za evro prebijam,« sem po štirih urah in pol ta pučasne hrane rekel blagajničarki, češ saj bo rekla ok, boš dal pa drugič. Še bom namreč prišel. A glej jo, babo, je rekla, za preostali evro dolga vam bomo pa poslali položnico.