Uničujemo doto prihodnjemu rodu

Sodobna civilizacija je na razpotju in potrebuje drugačen razvojni model od današnjega neoliberalnega.

Kranj - O tem je na srečanju gorenjskih članov in podpornikov gibanja in stranke TRS v Kranju govoril prof. dr. Dušan Plut. Neoliberalni pristop temelji na gospodarstvu kot nadsistemu in nenehnem povečevanju BDP, a obenem tudi vse večji uporabi snovi in energije, alternativa pa mu je trajnostna paradigma, ki gradi na varovanju okolja in solidarnosti. Današnji ekološki odtis (kazalnik, koliko bioproduktivnih površin zemlje potrebujemo za zadovoljevanje svojih materialnih potreb) kaže, da že za petdeset odstotkov presegamo zmogljivost planeta, pri takšni dinamiki pa bi leta 2050 za materialno preživetje potrebovali kar dva planeta, je povedal Dušan Plut, ki se ob tem vprašuje, ali je mogoče naše potrebe in pritiske na okolje tako uravnotežiti, da nam bo v prihodnje naša Zemlja dovolj. S sedanjim načinom pa delujemo proti preživetju človeške vrste in uničujemo doto prihodnjemu rodu. Trajnostni razvoj predvideva tri sestavine: prilagoditev materialne dejavnosti zmogljivosti našega planeta, skrb tudi za prihodnje generacije ter socialno pravičnost in solidarnost.

Za rešitev zagovorniki trajnostnega razvoja menijo, da bi morale razvite države sprostiti okoljske pritiske, se odpovedati nenehni rasti BDP, pomagati deželam v razvoju, saj bo v nasprotnem primeru ta del sveta tako osiromašil, da bodo ljudje migrirali v razviti svet. Se je zaradi tega bati izgube delovnih mest? Dušan Plut pravi, da ne, saj se ta odpirajo na področju obnovljivih virov, kar dokazuje tudi primer Nemčije.

Tudi v Sloveniji močno presegamo planetarno zmogljivost. Po besedah Dušana Pluta pa imamo ob tem, da preveč izčrpavamo naravne vire, tudi vrsto prednosti, od biotske raznovrstnosti do mnogih obnovljivih virov energije. Uporabo slednjih bi morali povečati, a država gre pri energetskem konceptu po Plutovih besedah po napačni poti, pri čemer omenja nadaljevanje investicije v TEŠ. Strateška dobrina in ključen element nacionalne varnosti v Sloveniji pa je tudi hrana. Žal so žitne površine pri nas pod svetovnim povprečjem. Do leta 2030 bi morali za zagotovitev prehranske varnosti vsaj za četrtino povečati kmetijske površine. V Sloveniji to lahko storimo tudi na račun gozdnih površin, saj jih imamo dovolj, njivskih površin pa ne bi smeli uporabljati za pridelavo bio goriv. V razpravi o trajnostnem razvoju in prehranski (ne)varnosti Slovenije pa smo slišali tudi misel, da bi morali »zeleno pravilo« napisati celo v ustavo.