Dušan Pirjevec

Lani je minilo 90 let od rojstva Dušana Pirjevca (1921-1977), legendarnega profesorja Filozofske fakultete v Ljubljani. V zadnjih dveh dneh novembra 2011 je Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo priredil simpozij z naslovom Dušan Pirjevec, slovenska kultura in literarna veda. Znanstvena založba FF je izdala zbornik z enakim naslovom, uredila ga je Seta Knop, prodaja ga Knjigarna FF. Na naslovnici je portret Krištofa Zupeta, narejen po eni od profesorjevih najbolj znanih fotografij. V knjigi pa je 25 referatov s simpozija, razvrščenih v tri poglavja: Pirjevec in literatura, Pirjevec in filozofija, Pirjevec in zgodovina. Na začetku je Beseda urednice, na koncu pa so še izbor Pirjevčevih fotografij, podatki o avtorjih in imensko kazalo.

 

Prevladujejo literarnoteoretični in filozofski prispevki, meni so najbolj »sedli« tisti, ki obujajo posebne spomine na Pirjevca, napisali so jih Boris A. Novak, Janko Kos, Spomenka Hribar, Alenka Pirjevec in Saša Vuga. Ob branju te knjige so v meni kar vzkipeli spomini na 70. leta, ko sem bil sam študent »filofaksa«. Tudi Pirjevca sem šel večkrat poslušat, njegova predavanja so bila kultna, velika predavalnica nabito polna. Še danes se spomnim, kako odločno se je enkrat postavil v bran svoje partizanske tovarišije in NOB - češ da po partizanih pa že ne bodo pljuvali, a ne vem več, v kakšnem kontekstu je bilo to izrečeno. Spominjam se tudi, da me je oče, ki je bil rojen istega leta kot profesor in prav tako kot on partizan, večkrat vprašal, kaj da je z njim, kaj se mu je zgodilo, da predava in piše takšne čudne reči. V Sobotni prilogi Dela je namreč prebiral napade na Pirjevca, ki sta jih pisala in spodbujala akademik Josip Vidmar in njegov tajnik Jože Javoršek in kar ni mogel verjeti, da je ta markantni partizan zapadel v nihilizem, v domnevne povezave s samomori mladih ljudi in drugimi takimi čudnimi rečmi … In še mnogo pozneje, ko je nekje zasledil, da je Rudi Šeligo napisal roman Izgubljeni sveženj (2002) in da v njem »nastopa« tudi Pirjevec, me je prosil, naj mu ga preskrbim, a mu ga nisem, ne vem zakaj.

 

 

Očetu, ki je v partizanih in pozneje v taborišču okusil marsikaj hudega, bi bil gotovo blizu Pirjevčev spomin na tisto, kar je doživel v Loškem potoku, ko je »po dnevu in eni noči blodne hoje po tistih strašnih in zasneženih gozdovih« našel tri mrtve partizane in pri njih - jabolko. »To je bilo moje prvo srečanje s smrtjo. Še dolga leta potem in še potem v 'svobodi' je bilo vedno tako, da nisem mogel spati, če sem se zvečer spomnil na to in na vso to mojo blodnjo od Mikličeve vile naprej. Takoj sem razpoznal kraj in jasno se mi je zbudil spomin. Zagledal sem samega sebe, kako se previdno približujem truplom v tistem čudnem mraku, ki vlada v zasneženem gozdu ob oblačnem dnevu. Sklonjen, s puško na gotovs, previdno, počasi, korak za korakom, prisluškujoč, vendar z očmi uprtimi predse, moram se ozirati okoli sebe, ker še vedno računam, da je nekje postavljena italijanska zaseda in morda me opazujejo, zato naj mislijo, da jih niti ne slutim in samo tako me bodo še pustili na miru, jaz pa s tem pridobim na času in našel bom neko rešitev. Ta napetost mine šele, ko sem čisto zraven trupel, mine le za toliko, da se lahko zavem teh mrtvih, ki so partizani in ki bi namesto njih lahko tu ležal tudi jaz. Dva tokova me zdaj mogočno preplavljata: opreznost, poslušanje: vse telo, vsi čuti, razen oči, so na preži, so izproženi ven v to hosto in prežijo na daljave, le oči so prikovane na ta trupla in široko razprte - oči nič ne mislijo na nevarnosti, široko odprte gledajo to smrt. Široko odprte oči samo strmijo in strmele so vsa štiri leta …« (Iz dnevnika, 21. julija 1975)

 

Če pa bi dal očetu v roke Brate Karamazove, ki smo jih imeli doma (ker je mama, svoj čas zavzeta bralka romanov, zase in za svojega nadobudnega študenta naročila zbirko Sto romanov), bi se morda zagledal v Pirjevčevo kapitalno uvodno študijo Bratje Karamazovi in vprašanje o bogu (1976) in v njej bi naletel tudi na tale odlomek: »Človek je prostor biti, ki ni nič bivajočega, ravno zato, ker tudi sam ni zgolj in samo bivajoče, marveč je slovo od sebe in od drugega bivajočega. Kot smrtno bitje je človek prostor biti in s tem nesmrten.« Teh besed, ki jih je profesor zapisal, ko je bil že blizu svojega zadnjega srečanja s smrtjo, bi moj oče najbrž ne razumel. Kdor pa bi jih rad, naj vzame v roke prav ta Pirjevčev zbornik.