O mestu, ki se baha s festivalom česna (7)

Besedilo: Monika Kern
Kategorija: Nasveti / četrtek, 29. marec 2012 / 06:00

Oulu je prisrčno obmorsko mestece na zahodni obali ob Baltskem morju, dobrih šeststo kilometrov severno od finske prestolnice. Ni prav tipično turistično, ponuja pa, tako kot pravzaprav vsa finska mesta, neskončno izbiro zimskih aktivnosti. Finci spadajo med precej aktiven športni narod. Tudi če je zunaj dvajset pod lediščem. Slovenci se v zimskem času zatekamo predvsem v športne centre. Izredno fascinantno je videti Fince, ki tečejo in smučajo po ledu, medtem ko sem sama ubrala tip hoje »po jajcih« in zraven molila, da ne pristanem na zadnji plati. Mesto, spet, kot vsa finska, zaživi poleti, ko se v Ouluju mudijo številni, večinoma netipični festivali, vendar to še zdaleč ne pomeni, da pozimi tam ni življenja. Nasprotno, sneg mesto in njegove otočke naredi še bolj pravljične, še posebej zanimiva »atrakcija« je bližnji otok Hailouto, do katerega se je moč po zamrznjenem morju peljati tudi z avtomobilom. Če ne drugega, sneg vsaj prevlada nad neprijetnim vonjem okoliških tovarn papirja, bi rekli tamkajšnji prebivalci. Predlagali so tudi obisk kavarne Bisketti, ki sicer ni najbolj poceni, ponuja pa tipično finsko »kavarniško« ponudbo.

Torej kavo in podobno, pa sendviče, bistvo pa je seveda v finskem pecivu. Finci kave skoraj nikoli ne pijejo same – k njej jedo »pulle« in »korvapuusti«, cimetove role. Prve obstaja v nešteto različicah, od najbolj preproste iz kvašenega testa s sladkorjem in maslom na vrhu, do vaniljeve, in vse do nekakšnih, ki spominjajo na princeskine krofe. Testo ostaja kvašeno, v sredino pa gredo mlete tople maline ter smetana. Nebeško. Stanejo približno tri do pet evrov, pa kava dva ali tri … Tako je, na Finskem denar hitreje izpuhteva kot v Sloveniji, to je dejstvo. Sploh visoko imajo obdavčene stvari, ki niso zdrave za človekovo telo, torej alkohol in sladkor. Zato pa je toliko bolj zdrav česen. In festival, ki ga Oulu vsako leto poklanja prav njemu. Od česnovega krompirja, kruha, pa vse do sladoleda in piva.

Kot dodajajo v potovalnem priročniku, zavitek žvečilnih sredi julija ne bo odveč, če se potepate tam okoli. V Ouluju se v drugi polovici avgusta lahko pomerite tudi v igranju na namišljene inštrumente, če pa ste bolj zimski tip, priporočajo dvodnevni dogodek na zamrznjenem odprtem morju. Finci pa so tudi veliki ljubitelji sonca in poletja. Toplejše dni radi izkoristijo na prostem, na številnih plažah in v parkih, kjer (tudi pozimi) pečejo klobase, »makkare«. Na pogled nekoliko spominjajo na naše kranjske, vendar ne vsebujejo mastnih delčkov. Pravzaprav gre za eno veliko hrenovko, ki jo nabodejo na leseno palico in nad ogenj. Nič posebnega pravzaprav, ampak Finci to početje ob ognju obožujejo. Obožujejo pa tudi svojo tržnico, kjer si lahko »napasete« oči in jezike. Od nešteto vrst morskih jedi, marmelad iz takšnih in drugačnih robidnic, jelena v vseh oblikah do ogromne ponudbe pekovskih izdelkov (mimogrede, njihov tipični rženi kruh se dobi tudi v verigah s hitro prehrano). Pred tržnico je kip policista z velikim trebuhom. Nekoč so vso hrano najprej preverjali, ali je primerna za prodajo, zaradi česar so se redili in redili. Kljub temu kip zgleda prav simpatično in je najbrž največkrat v objektiv ujeti del mesta.