Oboji v ospredje postavljajo korist otrok

V nedeljo bomo državljani na referendumu odločali o lani sprejetem družinskem zakoniku. Dokument, ki celovito na enem mestu ureja družinska razmerja, že od sprejetja sproža veliko polemik med zagovorniki in nasprotniki. Slednji so s štirideset tisoč podpisi tudi dosegli razpis referenduma.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je pripravilo, državni zbor pa sprejel (oba še v prejšnji sestavi) družinski zakonik, ki na enem mestu ureja družinska razmerja, in sicer med starši in otroki, oblike pomoči države pri težavah med partnerji in dolžnost preživljanja, posvojitev, rejništvo in skrbništvo, ter zakonsko zvezo, zunajzakonsko skupnost ter partnersko in zunaj partnersko skupnost. »Posega na številna področja in je v tesni zvezi tudi z zakonom o pravdnem in nepravdnem postopku, saj so ta vprašanja povezana tudi z delovanjem sodišč. Družinski zakonik v ospredje postavlja otroka,« pove Anja Kopač Mrak, nekdanja državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.

Nasprotniki družinskega zakonika problematizirajo več določil, med njimi pristojnosti institucij, ki se ukvarjajo z družino, zlasti centrov za socialno delo. Predsednik Družinske pobude Tomaž Merše: »Kritični smo do mnogih določil zakonika, saj bolj ko se človek poglobi vanj, več slabosti najde. Zakonik v 181. členu CSD daje pooblastilo, da bi lahko zasliševali otroka brez vednosti in soglasja staršev, ki ne bi imeli niti možnosti vpogleda v zapisnike. To bi bilo sprejemljivo, če bi bili določeni pogoji, kdaj se to sme npr. ob utemeljenem sumu spolne zlorabe otroka, nasilja nad otrokom ali resnega zanemarjanja starševske skrbi. Vendar teh pogojev v zakoniku ni. Za poseg, ki je hujši kot prisluškovanje telefonu, za katerega policija potrebuje sodno odredbo, po zakoniku zadostuje že ocena delavca centra za socialno delo, da bi bil tak »tajen« pogovor o družinskih razmerah v otrokovo korist. To pa odpira velike možnosti zlorab in neupravičenih posegov države v družine in njihovo zasebnost. Takih pooblastil nimata ne policija ne tožilstvo. Ali se vam zdi, da CSD s svojim dosedanjim delom opravičujejo zaupanje tako velikih pooblastil?«

»V dosedanji zakonodaji je center za socialno delo lahko otroka odvzel in ga namestil v rejništvu ali zavodu. Po novem družinskem zakoniku pa so predvideni trije sklopi ukrepov, poleg nujnega ukrepa odvzema, ki zahteva hitro ukrepanje in ostaja v pristojnosti centra za socialno delo, poznamo še začasne odredbe in trajnejše odredbe, znotraj katerih je možnih vrsta ukrepov. To dvoje se s pristojnosti centra seli na sodišča. Zaradi tega se po novem uvajajo tudi družinski oddelki na okrajnih sodiščih,« pojasnjuje Anja Kopač Mrak. »Očitki nasprotnikov so uperjeni predvsem zoper nujni ukrep, češ ali bodo centri za socialno delo sedaj jemali otroke. Problematično se jim zdi določilo, ki omogoča, da na centrih za socialno delo razgovor z otrokom ali mladostnikom opravijo brez navzočnosti staršev, če ocenijo, da gre za otrokovo korist. Naj povem, da se je v praksi večkrat dogajalo, da zlasti mladoletniki, ki so prihajali po pomoč na centre, o svoji situaciji niso želeli govoriti pred starši. Ko pa se odloča o ukrepu, se seveda ne upošteva zgolj otrokovo mnenje, pač pa mnenje strokovnjakov iz celotnega kriznega tima. Sicer pa so imela že doslej takšne pristojnosti sodišča. Zavedati se moramo, da moramo institucijam dati določene pristojnosti, če želimo, da so učinkovite. Kot vemo, se centrom za socialno delo dostikrat pritika, da v kakem primeru niso storili dovolj. Naj še poudarim, da omenjeni ukrepi niso namenjeni »normalnim« družinam, pač pa zelo problematičnim družinam z zelo ogroženimi otroki. Namenjeni so zaščiti otrok, zato se čudim, ko nasprotniki problematizirajo prav ukrepe, sprejete v interesu otrok. Temu je namenjen tudi člen zakonika, ki javnim institucijam in nevladnim organizacijam nalaga dolžnost, da v primeru ogroženosti otrok v družini to prijavijo pristojnim institucijam. Tudi tu nasprotniki očitajo, da bo sedaj družina pod nenehnim nadzorom kogar koli.«

Kontroverzna definicija družine

Otroci morajo imeti vsi enake pravice, ne glede na to, ali živijo v družini z materjo in očetom, samo z enim od staršev, v rejniški družini, v istospolni družini, pravi družinski zakonik. Položaj istospolnih partnerjev, ki se prvič ureja z družinskim zakonikom, in definicija družine, ki vključuje tudi te, je od vseh določil zakonika najbolj problematiziran in je tudi eden od vzrokov, da so se nasprotniki družinskega zakonika organizirali in začeli zbirati podpise za referendum. Anja Kopač Mrak pravi, da je definicija družine vse vključujoča in v zakonik zapisana zato, da brez sence dvoma ščiti otroke v enostarševskih družinah, v družinah z obema staršema, v rejniških družinah, reorganiziranih družinah, v istospolnih družinah. »Zakonodajalec je menil, da ni naloga zakonika urejati idealna razmerja, pač pa zaobjeti različne družbene odnose in njih urejati na način, da so zagotovljene enake pravice za vse otroke, ne glede na to, v kakšnih življenjskih skupnostih so se odločili živeti njihovi starši,« poudarja sogovornica. Novost glede istospolnih partnerstev v zakoniku je le ta, da lahko skleneta partnersko skupnost ali živita v zunaj partnerski skupnosti, imela bosta enak pravni položaj kot drugi pari, razen možnosti skupne posvojitve.

Največji očitek nasprotnikov zakonika je uperjen prav zoper definicijo družine, kamor so poslej vključene tudi istospolne družine. Zakaj menijo, da takšna definicija pomeni razvrednotenje klasične družine? Kaj slednja izgublja ob takšni definiciji? Tomaž Merše odgovarja: »Statistični urad je izračunal, da se ob taki definiciji družine, kot je v zakoniku, skoraj polovica oz. 209.000 današnjih družin, ne bi več smelo imenovati družina. Po 2. členu zakonika v povezavi s 7. členom bi izgubile status družine vse družine, katerih najmlajši otrok bi dopolnil osemnajst let, s tem pa bi izgubile tudi ustavno varstvo, ki ga zagotavlja 53. člen Ustave. T. i. istospolne družine niso po zakoniku nič bolj vključene kot v veljavni definiciji. Velik problem je celostno pojmovanje družine v zakoniku. Danes je družina utemeljena na življenjski skupnosti moškega in ženske, ki edina more sama po naravni poti posredovati življenje. Zakonik ji tega pomena ne priznava več. Skupnost ženske in moškega, ki je po naravi temelj obstoja in prihodnosti naroda in države, bi imela za državo, če bi zakonik veljal, popolnoma enak pomen kot istospolna skupnost. Si predstavljate, da gre zakonik celo tako daleč, da s 60. členom v povezavi s 5. členom daje istospolnemu paru celo pravico, da odloča o rojstvu otroka? Kako? Čigavega otroka?«

Kako je torej s posvojitvami pri istospolnih partnerjih? Anja Kopač Mrak: »Pri posvojitvah je zelo jasno določeno, da partnerja partnerske in zunajzakonske skupnosti ne moreta skupaj posvojiti otroka. Lahko pa partner v partnerski skupnosti posvoji otroka svojega partnerja.« Pri posvojitvah, ki po besedah sogovornice niso pravica, pač pa privilegij, je veliko varoval, saj se tu upošteva predvsem korist otroka. Glede znanih (dveh) primerov, ko imata dva moška v skupnosti posvojenega otroka, pa pove, da se takšna razmerja lahko realizirajo zgolj v tujini, kjer je dovoljeno nadomestno materinstvo. Slednje je pri nas prepovedano. Pač pa je šlo v obeh primerih za priznanje pravice na podlagi sodne odločbe, ki je bila izdana v drugi državi. Kaj pa posvojitev v istospolni skupnosti z dvema ženskama? Poznamo že takšne primere, ko je ženska posvojila biološkega otroka svoje partnerke, pravi Kopač Mrakova, kar pa ni nič novega, saj je to omogočal že zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Kakšni pa so pomisleki nasprotnikov glede posvojitev? »Zakonik odpira pot do posvojitve katerega koli otroka v istospolne skupnosti in take otroke načrtno prikrajša za očeta ali mamo. Posvojitev s strani istospolno usmerjenih v zakoniku ni omejena le na biološke otroke njihovih partnerjev, kakor nas zagovorniki zavajajoče prepričujejo že več kot eno leto, saj 217. čl. govori le o otroku partnerja, to pa je lahko tudi posvojen otrok, ki ga lahko predhodno posvoji eden od partnerjev po določilu, ki omogoča posvojitev tudi s strani posameznika,« pove Merše.

V referendumski kampanji nastopa 27 udeležencev. Med njimi so stranke: SMS – Zeleni Evrope, Stranka enakih možnosti, SDS, NSi, TRS, LDS, SLS, Zares, Pozitivna Slovenija, SD in Državljanska lista Gregorja Viranta. Nestrankarski udeleženci pa so: Roman Vodeb, društvo Ženski lobi Slovenije, Zavod za kulturo raznolikosti Open, Mladinski kulturno delovni center Postojna, Zavod za družinski zakonik, Društvo za zedinjen svet, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, Zavod za družino in kulturo življenja kul.si, Družinska pobuda društvo za družini naklonjeno družbo, Civilna iniciativa za družino in pravice otrok (pobudnica referenduma), Društvo parada ponosa, Društvo Dih – enakopravni pod mavrico, Tanja Jenko, dr. Tadej Stegu, Društvo za nenasilno komunikacijo, Svet katoliških laikov Slovenije.