Glas iz ozadja

Četrtkova premiera Treh sester v Prešernovem gledališču je, sledeč avtorskim referencam hrvaškega režiserja Oliverja Frljića, precej odstopala od te znane ruske klasike dramatika A. P. Čehova. Ne zgodba, gledališče in čas, ki ga ta predstavlja.

Režija Treh sester je po predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine izpred dveh let v Slovenskem mladinskem gledališču drugo »soočenje« Oliverja Frljića s slovenskim gledališkim prostorom. V Prešernovem gledališču so enemu najuspešnejših režiserjev zadnjega obdobja na področju nekdanje države zaupali v kranjskem ansamblu to že dolgo želeno besedilo A. P. Čehova.

Tokratna premierna publika - naj dodamo, da v precej eminentni zasedbi slovenskih režiserjev in dramatikov ter igralcev - si je ogledala precej drugačno različico Treh sester. Režiser je odrsko predstavitev zgodbe sicer v štirih dejanjih »zožal« na nekaj ključnih momentov, ki jih ponuja besedilo, in po svoje že v prvem dejanju z družabnim dogodkom v salonu Prozorovih pokazal na žalostno usodo družine, treh sester in brata, ki se je iz Moskve preselila na podeželje in ne zmore zaživeti v okolju, ki nikakor ni tisto, za katerega jih je njihov zdaj že pokojni oče pripravljal v Moskvi. Začetek drame je precej »hiter«, saj se sprva pred zaveso dialogi na odru odvijajo hitro in odsekano kot posamezne sekvence v kakšnem videu. Dogajanje se potem razširi v scenografijo, ki jo sestavljajo »zgolj« stilski stoli in zofe iz 19. stoletja, ki jih s stropa osvetljujejo številni lestenci iz istega obdobja. Aristokratsko dekoracijo dopolnjujejo izbrani kostumi. Ozadje je črno.

Zgodba se vseskozi odkriva le v obrisih, nasprotno pa je vseskozi v polnem pomenu odprto gledališče. Igralci, pravzaprav celoten ansambel Prešernovega gledališča z nekaj gosti, garajo v svojih igralskih kreacijah. Nobeden ne izstopa, posamezniki so celota, v vlogi treh sester Vesna Jevnikar, Darja Reichman in Vesna Pernarčič, njihov brat je Aljoša Ternovšek, njegova žena Natalija je Vesna Slapar, učitelj in Mašin mož Peter Musevski, podpolkovnik Veršinin Borut Veselko, vloge pa so še oblikovali Matjaž Višnar, Miha Rodman, Tomislav Tomšič, Sandi Pavlin in Ivanka Mežan.

Poln simbolike je bil zaključek drame, saj Frljić pri tem ni izpustil svoje metafore »gledališča kot družbenega ogledala, ki ga je treba tej isti družbi razbiti na glavi«. Sledi namreč popolna razgradnja. Medtem ko igralci snemajo zavese, ki so prej bile črno ozadje, in lestenci padajo oziroma se spuščajo na tla, igralci razen odrske Natalije, ki je brala razplet (kot ob koncu filma) Treh sester, v tišini poslušajo glas iz ozadja, nagovor Janeza Janše svojim volivcem po volivnem porazu na zadnjih volitvah. Konec torej ostaja odprt.