Tri ženske (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. marec 2012 / 06:00

Teto in babico je pogosto slišal, ko sta komentirali, kako morata skrbeti za dva ''otroka''. Šele potem, ko je bil malo večji, mu je postalo jasno, da se do njegove mame obnašata podobno kot do njega. Spraševali sta jo, ali je jedla, ali je preoblekla posteljo, ali se je že stuširala. Marsikaj od tega, kar mu je bilo takrat samo po sebi umevno, se mu danes zdi smešno in gnusno.

»Nenehno so me nadzorovale. Če jim kakšen od prijateljev ni bil všeč, so ga nagnale. Nisem smel na igrišče, ker so bili tam ''sumljivi'' otroci, zaradi nenehne kontrole sem postajal vedno bolj apatičen. Spominjam se, da sem enkrat v puberteti enostavno nehal spati, cele noči sem strmel v strop, spanca pa ni bilo od nikoder. Teta me je odpeljala k zdravnici, saj sem shujšal, imel pod očmi črne kolobarje. Ta mi je predpisala neko tekočino, ki je bila ''uspavalna'', a ni dosti pomagala. Obljubile so mi, da mi izpolnijo vsako željo, zato sem si zaželel, da vidim sestro in njenega dojenčka. Dovolile so ji, da je prišla na obisk, ostala pri nas še nekaj časa in to so bili zelo lepi dnevi, saj mi ženske niso nenehno visele za vratom in bedele nad vsakim mojim korakom,« razpleta zgodbo Igor.

V puberteti je bil, vsaj tako pravi, zelo potlačen fant. Grozno ga je razganjalo, vendar je doma nenehno igral pridnega fantka, drugače ga je teta nemudoma kaznovala. Vse, kar je bilo povezano s spolnostjo, je bilo grdo in nenehno je omenjala njegovo sestro, češ če ne boš ubogal, boš moral rediti kakšnega froca, namesto da bi študiral.

»Potem sem se nesmrtno zaljubil, nobene grožnje, ki sem jih bil deležen, niso učinkovale. Mama je jokala, teta grozila, babica je z neprimernimi besedami napadala mojo bodočo ženo, toda bila sva vztrajna in se kljub njihovim nasprotovanjem poročila. Bila sva mlada, zaljubljena in nepremišljena, saj niti nisva imela kje živeti. Njeni so se stiskali v manjšem stanovanju v bloku. V sobici, ki je pred najino vselitvijo služila ropotarnici, sva uredila luštno zatočišče, vendar ni šlo. Preveč nas je bilo na kupu, pa še dva psa sta nam delala družbo, tako da sva se odselila. Ida je bila že noseča, moral sem pustiti študij, zaposlil sem se, manjše stanovanje, ki sva ga najela, je presegalo najine plačilne zmogljivosti. Na koncu sva bila, polna obupa, tudi lačna, če že ne sestradana, prisiljena, da pokličeva mamo in jo prosiva, če nama odpusti. A ni šlo gladko, kot sva si srčno želela. Jaz bi se lahko preselil domov, Ida se ni smela. Začasno se je ona vnovič preselila nazaj k svojim, jaz pa sem šel z dežja pod kap. Ne morem vam povedati, kaj vse se je ob vrnitvi zgrnilo name! Sistematično so me maltretirale s tem, kako sem jih izdal, ponižal, kako sem se jim izneveril. Pile so mi kri od jutra do večera. Bil sem že povsem zmešan od njihovih obtoževanj, zmerjanj, kletvic. Nazadnje sem se zlomil in pristal na to, da se ločim. To se je zgodilo predvsem zato, ker mi je teta nenehno dokazovala, da je nemogoče, da bi bil otrok moj, ker da sem bil v času, ko je Ida zanosila, bolan in ne bi mogel otroka spočeti. Ta stavek sem slišal stokrat na dan, nazadnje sem mu začel že verjeti,« med solzami obuja mučne spomine.

Njegove ženske so končno slavile zmago. Stale so okoli njega, ko je Idi napisal pismo, da se želi ločiti, da se zaveda, da je ravnal nepremišljeno, ko je zaupal njenim intrigam. Nikoli ne bo pozabil stavka, ki ga je moral dodati na koncu pisma: »S pretvezo si me zvabila v posteljo … « Še danes ne ve, kaj mu je bilo, da je bil tako poslušen in je ubogal, ne da bi dosti razmišljal.

Čez kakšen dan ali dva, Ido pripeljejo njeni domači. Bila je že tik pred porodom, objokana, pogled nanjo je bil žalosten in Igorja je zabolelo srce, ko jo je zagledal na dvorišču. Med njenim očetom in teto se je vnel hud besedni boj, drug drugega sta se lotila tudi s pestmi, da je morala posredovati policija.

»Stal sem ob strani, bil sem nemočen, brez besed, čeprav bi najraje stekel k Idi, jo zagrabil in se umaknil nekam daleč stran. Toda bil sem brez vsega, še če sem kam šel, me je vozila teta, ker se je verjetno bala, da bom na skrivaj odšel še po kakšnih skritih poteh. Policija je dosegla, da so se Ida in starši umaknili. Mama, babica in teta pa so potem noč in dan ponavljale, kaj jim je rekel Idin oče. Pri tem so, seveda, pozabile na svoje lastne zmerljivke. Ide nisem videl kar nekaj časa. Vmes je rodila, to sem slišal od drugih, vsak dan sproti sem se odločal, da bi šel pogledat otroka, a se nisem upal. Želja po Idi in otroku se je nenehno mešala z informacijami, s katerimi so me zasipavali doma, tako da sem počasi že sam začel verjeti, da sem postal žrtev pokvarjene in pohlepne ženske … «

(Se nadaljuje)