Vsakoletna tradicija

Dovška Baba (1891 m) - Pozimi priljubljena turnosmučarska tura. Preko celega leta razglednik, ki nikoli ne razočara, saj z njegovega vrha zremo v samo nedrje zlatorogovega kraljestva.

Gora nad Dovjem, ki po omenjeni vasi tudi nosi ime, me vedno znova navduši, ker je v vseh letnih časih vredna obiska in nikoli ne razočara. Še vedno me je na njenem vrhu obsijalo sonce, pa naj je bilo to pozimi, spomladi, poleti ali jeseni. Dovška Baba je lepotica, povsem tipična za verigo Karavank: južna pobočja so travnata, pozimi idilična za turno smučanje, medtem ko je severna stran precej bolj kruta: prepadna, skalnata in krušljiva. Ko sem se prvič povzpela na Babo, mi je razgled z vrha vzel dih: ker leži povsem nasproti dolini Vrat, ki jo na koncu zapira severna stena Triglava, z vrha gledaš v nedrje slovenskega Očaka.

Znana je anekdota legendarnega slovenskega alpinista Joža Čopa. Nekoč je ležal na vrhu našega današnjega cilja in dejal: "Ležim na Bab' pa skoz' Lukn'o u Zad'nco gledam." In govoril je čisto resnico.

Na regionalni cesti Jesenice–Kranjska Gora zavijemo desno proti vasi Dovje. Ves čas se držimo desno. Na koncu vasi, kjer se začne makadam, lahko pustimo avto, kjer nas markirana pot vodi ob potoku Mlinca, potem pa strmo skozi gozd. Večkrat prečimo gozdno cesto. Vzpnemo se mimo Bele peči in po cesti nadaljujemo do Lahovega prevala. Naj zaupam, da se poleti do prevala lahko pripeljemo tudi z avtom, če se nam seveda preveč ne smili. Do tja je približno šest kilometrov utrjenega makadama. Pozimi se do Lahovega prevala povzpnemo peš po zasneženi cesti, ki je zelo razgledna.

Z Lahovega prevala se markirana pot odcepi levo strmo skozi gozd do planine Dovška Rožca, kjer je koča pašne skupnosti, moderna in urejena, s sončnimi celicami na strehi. Če smo s turnimi smučmi, pa z Lahovega prevala nadaljujemo kar naprej po cesti, ki se sicer vije okol' rit u varžet, a s smučmi je po cesti lažje kot pa strmo skozi gozd.

Od koče po travnatem pobočju, po slemenu nadaljujemo do vrha Dovške Babe.

Z vrha Dovške Babe se odpira razgled, ki jemlje dih; trkamo namreč na kraljestvo Zlatoroga. Pred seboj na koncu doline Vrata zagledamo Triglav, okoli njega so Rjavina, Vrbanove špice, Cmir, Bovški Gamsovec, Stenar, Škrlatica, Kukova Špica itd. Pogled proti zahodu nam pokaže Špik, v daljavi pa vidimo celo Montaževo skupino. Če gledamo proti Julijcem, imamo na desni strani mogočno karavanško lepotico Kepo, levo pa teče greben vse tja do Stola. Če se obrnemo proti Avstriji, vidimo proti celovški kotlini, v ozadju pa Visoke ture in s kančkom sreče celo Veliki Klek ali Grossglockner. Čudovit razgled se odpre že izpred koče na Dovški Rožci, a z vsakim višinskim metrom bo le-ta še lepši.

Sestopimo lahko po isti poti, ali pa se odločimo za krožno turo. Z vrha se obrnemo proti vzhodu in nadaljujemo pot po grebenu. Preko Hruškega vrha (1776 m) sestopimo po širokem slemenu do sedla Rožca (1587), kjer se obrnemo proti jugozahodu, ter nadaljujemo mimo lovske koče do Hruške planine (1375 m). S planine po stezici nadaljujemo do kolovoza, po katerem sestopimo do gozdne ceste.

Če smo se gore lotili s turnimi smučmi, lahko odsmučamo po smeri vzpona, najprej proti koči, lahko pa se usmerimo bolj levo, ali pa proti jugu ter prismučamo na zadnji ovinek ceste, kjer smo prej zavili levo proti planini Dovška Rožca. Ta del zahteva izkušenega smučarja, saj je strmo in v neugodnih snežnih razmerah tudi plazovito. Po cesti nadaljujemo naprej proti dolini in izkoristimo vse možne travničke za prijetne zavoje.

Glede na količino snega oz. naj raje rečem nekoličino snega, se Dovške Babe lotimo kar peš. O snegu skoraj ni duha in sluha.

Nadmorska višina: 1891 m

Višinska razlika: 1186 m

Trajanje: 5 ur

Zahtevnost: 2 zvezdici