Uživam v zvoku klarineta

Blaž Šparovec z Dobrega Polja bo konec maja predstavljal Slovenijo na enem najpomembnejših mednarodnih tekmovanj v klasični glasbi za mlade glasbenike na Dunaju.

Klarinetista Blaža Šparovca, dijaka 4. letnika Konservatorija za glasbo, je žirija (prof. Dubravka Tomšič Srebotnjak, prof. Tomaž Lorenz in prof. Matjaž Drevenšek) sredi februarja izmed sedmih finalistov izbrala za slovenskega predstavnika na tekmovanju Evrovizijski mladi glasbeniki 2012, ki bo konec maja na Dunaju. Pred dvema letoma je na tem tekmovanju zmagala takrat 16-letna slovenska flavtistka Eva Nina Kozmus.

Simpatični, redkobesedni in umirjeni Blaž je posebne vrste fant. Ko ga je mama Mateja Šparovec sredi januarja pospremila na podelitev Škrjančeve nagrade na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, jo je, prizna, kar malo skrbelo, da bo uresničil svojo grožnjo in namesto »zahvale staršem, ki so ga podpirali in mu stali ob strani«, javno povedal, da je menda edini glasbenik, ki ga doma prepričujejo, naj vendarle vadi malo manj. Osemnajstletni dijak, varovanec profesorja Andreja Zupana, ima namreč klarinet v rokah dobesedno vsak prosti trenutek. Njegov dedek, dolgoletni ravnatelj Glasbene šole Radovljica, skladatelj in zborovodja Egi Gašperšič pravi, da je Blaževa navezanost na inštrument nekaj, česar v svoji dolgoletni glasbeni karieri še ni srečal. Gašperšičevi in Šparovčevi živijo skupaj v zaselku Dobro Polje pri Brezjah. Glasba je bila pri njih vedno del vsakdana; tudi Blaževa sestra Liza je glasbenica; igra čelo in na Konservatoriju za glasbo študira solopetje. Starejši brat Rok je študent medicine.

Kaj je pri klarinetu tako posebnega, drugačnega kot pri drugih inštrumentih?«

»Kot inštrument je klarinet sicer izrazno precej omejen, a dopušča glasbeniku, da z njim veliko pokaže, omogoča izredno virtuozno in prepričljivo igranje. Zelo mi je všeč njegov zven. Uživam v zvoku klarineta.«

Obstaja slog, zvrst, ki te kot glasbenika posebej zanima?

»Vse vrste glasbe zelo rad igram. Sicer za klarinet ni napisanega veliko repertoarja, ampak čisto vse, kar je, zelo rad igram. Prav tako rad poslušam vse zvrsti glasbe, od klasike najraje dela iz pozne romantike.«

Mladi glasbeniki ste kar hitro postavljeni pred dejstvo, da morate postati samostojni, kajne. Pri štirinajstih si se začel voziti v Ljubljano, čez pol leta verjetno odhajaš na študij v tujino …

»Ja, precej je odvisno od tega, kako se znajdeš. To ni običajno življenje mladostnika. Zgodaj se moraš navaditi na neko rutino, ki ostane za zmeraj. Ni tako, da bi šel v šolo, imel popoldne prosti čas, ko bi delal, kar bi hotel. Glasba vzame ves čas. Glede tujine pa: treba je v svet, da se človek kaj novega nauči.«

V svet, do dobrih profesorjev, najbrž najlažje prideš prav prek uspešnih udeležb na tekmovanjih, ki predstavljajo pomemben del življenja mladega vrhunskega glasbenika. Gresta umetnost in tekmovanje sploh skupaj?

»Pravzaprav ne gresta popolnoma skupaj. Konkurenca včasih uničuje duha umetnosti, ampak jaz tekmovanja jemljem le kot neke pozitivne izkušnje; od vsakega nekaj odneseš, ne glede na rezultat. Na začetku sem imel pred tekmovanji še nekakšen strah, zdaj pa jih jemljem precej bolj rutinsko. Grem tja, uživam in pokažem, kaj znam. S kom se spoznam in kot moj profesor rad reče; ˝Se gremo malo pokazat.˝.«

Kako si se pripravljal na zadnje tekmovanje?

»Tekmovanje Evrovizijski mladi glasbeniki poteka vsaki dve leti. Prijaviti sem se mislil že prejšnjikrat, takrat, ko je zmagala Eva Nina, a sem zamudil rok. Zato sem se prijavil letos. Izbral sem program, za katerega se mi je zdelo, da bo učinkovit in prepričljiv za žirijo. Potem sem pa - vadil.«

Kakšno je bilo vzdušje na tekmovanju? Si pričakoval zmago?

»Kar dobro vzdušje je bilo, dokaj sproščeno. V polfinalu nas je bilo trinajst, v finalu pa sedem. Zmage sicer nisem pričakoval, a sem vedel, da imam, če odigram dobro, čisto realne možnosti, da sem prvi. In se je izšlo. Jaz sem samo poskušal uživati in čim bolje odigrati.«

Konec maja odhajaš na Dunaj, kako se pripravljaš?

»Tam bo zelo podobno kot v Ljubljani; za polfinale imam petnajst minut in za finale sedem. Za polfinale bom igral malo drugačen program kot v Ljubljani; igral bom Prvo Rapsodijo Clauda Debussyja in Clair Franca Donatonija, v finalu pa isto kot v Ljubljani, 4. stavek koncerta za klarinet Jeana Francaixa. Vmes me čaka še eno tekmovanje v Beogradu in nekaj učenja za maturo, predvsem bom pa vadil.«

Si s simfoniki že kdaj igral? Kako si se počutil? Kakšen je odnos izkušenih glasbenikov do vas, mladih?

»Počutil sem se dobro. Program je bil dokaj težak tudi zanje, ampak smo se ujeli. Glede odnosa starejših je pa tako: ponavadi so navdušeni nad nami, mladimi. Všeč jim je, da si prizadevamo, da smo tako zagnani in navdušeni nad glasbo.«

Pomemben del tvojega glasbenega življenja poteka doma, predvsem v Kropi, od koder prihajajo Gašperšičevi. Veliko nastopaš z vso družino. Je precej drugače kot v filharmoniji?

»Predvsem je bolj domače. Težko rečem, kakšne so razlike, ampak se pozna. Tudi na igranju, ki je doma gotovo bolj sproščeno.«

Ampak tvoji domači so posebej zahtevni poslušalci?

»Podobno mislijo kot jaz, ker so me navajeni in vedo, kako sam razmišljam o svojem igranju in kako sam sebe pokritiziram.«

Gašperšičev del družine na Gorenjskem dobro poznamo, kaj si pa po Šparovčevih prinesel v svoj talent?

»Prav tako so bili glasbeniki. Dedek Šparovec in Pogačnik, dedkov stric, sta bila flavtista, tako da imam glasbene korenine z obeh strani. Samo da je na eni strani malo več preskakovalo.«

Je pri razvoju glasbenega talenta kaj pripomoglo dejstvo, da je dedek, s katerim živite v isti hiši, Egi Gašperšič?

»Posebej na začetku je to seveda imelo velik vpliv, ker me je vključeval v različne skupine, tako da sem dobil smisel za komorno igro. Predvsem pa mi je pokazal, kaj je to prava glasba.«

Kako to, da si že kot malček za svoj inštrument izbral prav klarinet?

»Kar zgodilo se je, ko sem se vpisoval v glasbeno šolo. Saj smo se pogovarjali, kaj bi, a še na poti v Radovljico nisem prav dobro vedel, kako bi se odločil. Na prijavnico sem potem kar napisal: klarinet … nič ne vem, zakaj. Po naključju … pa se je izšlo.«

Še kdo v družini igra ta inštrument?

»Ne, prav klarineta pa ne …«

To, da si nadarjen glasbenik, so domači, izkušeni glasbeniki, gotovo slišali. Pa te niso želeli usmerjati?

»V glasbeno šolo so me že vpisali, tako kot brata Roka in sestro Lizo. Zato, da bi imel nekaj za zraven … Ne vem, ali so pričakovali, da bo tako, kot je.«

Kako je bilo torej na začetku, ko si se učil pri profesorju Luku Kemperlu?

»Zanimivo, ker je bilo toliko novega. Na začetku klarineta niti sestaviti nisem znal. Ampak sem se počasi naučil. V osnovni šoli sem imel igranje res še bolj tako, kot je bilo mišljeno - za zraven. Potem ko sem šel v srednjo šolo, je ostal samo še klarinet. In veliko, veliko več vaje.«

Kako je pravzaprav s to tvojo vadbo, Blaž. Po hiši se govori, da nikoli ne nehaš. Da najraje vadiš na hodniku, kjer se najbolje sliši?

»Ja takole je: kar imam prostega časa, ga izkoristim za to, da vadim.«

Ker bi bil rad boljši ali zato, ker le uživaš v igranju?

»Kaj pa vem … zato, ker je igranje moja služba pa moj hobi … pač vadim. Sploh se ne sprašujem, zakaj. Vadim.«

Kaj to pomeni v času?

»Toliko časa, kot ga imam. Med tednom ga je bolj malo. Domov iz Ljubljane se vrnem šele ob šestih, sedmih in vadim do takrat, ko grem spat. Med počitnicami pa ves dan. Od jutra do kosila, pa po kosilu do malice, po malici do večerje, po večerji …«

Torej nikoli nisi bil otrok, ki so ga priganjali, naj se vendarle spravi k igranju?

»Ne, ne, kjer pa … mene so ponavadi priganjali, naj neham.«

Kje se vidiš čez dvajset let?

»V enem zelo dobrem orkestru.«

Na drugem koncu sveta? Ves čas kje drugje?

»No, bomo videli … Nekje, kjer mi bo dobro. To ni toliko odvisno od kraja kot od tega, kaj me tam čaka.«

Sestra Liza poje in igra čelo, predvsem v Kropi veliko nastopata skupaj. Rad igraš z njo?

»Seveda. Sicer so pevke ponavadi malo muhaste (muzajoč nasmešek ...), ampak … ja, mislim, da nama gre dobro.«

Čuvaš roke? Ti doma ni treba pomivati posode?

»Nič posebnega ne počnem. Za pomivanje posode imamo doma stroj, košarko pa tudi še vedno rad igram. To je tudi edini hobi, ki ga imam. Poleg glasbe, seveda. Če imam čas, rad poslušam glasbo.«