Kdo bo plačal?

Sveti Avguštin je pripovedoval, da je mlad ob večerih prosil Boga takole: "Nakloni mi čistost, a nikakor še ne zdaj ...!!"

Zdi se, da je na sončni strani Alp iznenada dobil sveti Avguštin veliko naslednikov v vodstvih sindikatov, ki govorijo nekako tako, da naj se jim »nakloni razum v socialnem dialogu, samo ne še zdaj ...!« ter postavljajo očitno prevelike zahteve. Smešno je, da v prejšnjem mandatu ni bilo nobenih hudih zaostritev sindikalnega boja, pa je število nezaposlenih prebilo vse rekorde. Sedaj napovedujejo, da bo drugače, da bo boj z »vsemi sredstvi«. Dober dan Grčija. Kdo bo plačal?

Socialni dialog bi moral biti vrednota. Njegova načela so zapisana tudi v ustavi. Toda za dialog je nujno medsebojno spoštovanje vseh partnerjev. In tu se začnejo težave. V pravkar končanem neslavnem mandatu Pahorjeve vlade je po izjavah sindikalistov (!) in delodajalcev socialni dialog bil na najnižji stopnji v zgodovini samostojne Slovenije. Navidezni paradoks, saj so stranke tranzicijske levice, ki so sestavljale koalicijo, v besedah ves čas prisegale na socialni dialog. A v resnici je minula oblast skrbela samo za interese ozkih, z njo povezanih skupin, vsi ostali pa so imeli le dolg nos. In dolgo roko države v svojih žepih, ki je dvigovala davke in si izmišljala nove davščine. Pa je bil kljub temu blažen mir, če izvzamemo teatralno ragljanje enkrat ali dvakrat po ulici. Na oblasti je bil namreč »naš čvouk«, kot se je temu reklo pred tremi desetletji na Gorenjskem. V obliki SD in Zares ter LDS, katerih trdi jedri sta danes pri Zoranu Jankoviću.

V tem mandatu bo drugače, če držijo bojevite napovedi nekaterih sindikalistov. Seveda, »naš čvouk« je v opoziciji, na oblasti pa notranji sovražnik, če berete osrednje medije in verjamete vsem absurdnim neumnostim, ki jih pišejo nekateri s predsodki (in bajno dobrimi plačami!) zastrupljeni inženirji človeških duš, kot je politično angažirane novinarje ljubkovalno nekoč poimenoval tovariš Kardelj. Ni težko uganiti, da bo v bližini naslednjih volitev kakšen veliki štrajk, pa teatralne zapore cest in železnic. Ki so za podjetništvo dobesedno uničujoče. Nerazumne zahteve pa se začenjajo vrstiti že sedaj. Saj bi vsak z veseljem podprl večino njihovih predlogov o višjih plačah, socialnih pravicah … Če ne bi izpustili majhne umazane podrobnosti: kdo bo vse to plačal? Davkoplačevalci seveda. Torej mi vsi. Uresničitev teh dobrot bi torej pomenila bližnjico v potrditev stare modrosti, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. In da še kako drži tisti Murphyjev zakon, ki se glasi: »Bolje vrabec v roki, kot golob nad glavo ...!«

Slovenijo je Pahorjeva koalicija tranzicijske levice zadolževala z neverjetno hitrostjo. V samo treh letih so javni dolg več kot podvojili. V to (grško) smer ni več mogoče iti. Povečevanje davkov bi pomenilo krajo zaslužka državljanom iz žepov in zmanjševanje njihove kupne moči, hkrati pa dokončni izgon in uničenje malega in srednjega podjetništva, ki so motor vsakega uspešnega gospodarstva. Nujno bo torej pretehtati in se dogovoriti, kolikor zmoremo. V socialnem dialogu. Te za Slovenijo dobesedno usodne odgovornosti bi se morali zavedati vsi, ki bodo v njem sodelovali. Z nasledniki svetega Avguština na prvem mestu.