Ni bilo časa za tarnanje (2)

Milica se je po moževi smrti morala znajti, kakor se je vedela in znala. A se ni vdala. Obe hčerki sta koristili očetovo pokojnino za študij in za to, da sta lažje živeli v Ljubljani, ona pa je s svojo plačo doma čarala po najboljših močeh. Pa bi še šlo, če ne bi začelo škripati tudi v službi …

Obletavali so jo tudi moški. Nekateri niso počakali niti toliko, da bi minil čas žalovanja. Bili so poročeni, ločeni, starejši in mlajši, ki so trkali na njena vrata, ji telefonirali ter jo nadlegovali z nespodobnimi ponudbami.

''Iz oči jim je sijalo, kaj bi radi, včasih sem imela občutek, da se obnašajo povsem neprimerno svojemu stanu. Ko sem potarnala kolegici, se je samo zasmejala in me potolažila, da se z zelo podobnimi težavami soočajo vse, ki iz takih in drugačnih razlogov ostanejo same. Če verjamete ali ne, na seks takrat sploh pomislila nisem. Sploh pa so se mi tisti moški, od katerih sem poznala njihove boljše polovice, celo gabili,'' kritično razpreda misli Milica.

Nekoč ji je eden, za katerega je bila prepričana, da ne zna šteti do pet, ponujal celo denar, da se pred njim sleče. Nek drug ji je za ''diskretnost'' ponudil brezplačne obrtniške storitve. Bolj ko je do njih postajala zadirčna in napadalna, bolj jih je, očitno, izzivala.

''Počasi so odnehali, ali pa so kje drugje našli novo žrtev,'' nato nadaljuje z nemalo ironije v glasu.

Podjetje, kjer je bila Milica zaposlena, je, žal, postalo žrtev grabežljivcev, ki so poskušali na račun delavcev obogateti čez noč. Spominja se, kako hitro se je vse skupaj odvrtelo. Od trenutka, ko je bilo dela čez glavo, pa do dneva, ko so jim ''od zgoraj'' sporočili, da bodo zadnjo plačo, preden ostanejo na cesti, dobili z zamikom, je minil komaj teden.

''Dokler je bil mož še živ, sva imela zmeraj kaj prihranjenega. Ne veliko, toliko pa, da bi preživeli kakšna neprijetna finančna presenečenja. Potem pa sem večino prihrankov zapravila za pogreb, nekaj časa sem morala financirati tudi hčerki, kajti pokojnine po očetu nista dobili že prvi mesec, ko je umrl. Ko so nam povedali, da bomo ob službo, sem imela na osebnem računu celo nekaj minusa. Predstavljajte si, kako sem se počutila, ko so nas prizemljili, sami pa so se nato odpeljali v svojih dragih avtomobilih neznano kam. To so trenutki, ko se mešajo jeza, razočaranje, jok, bes. Kljub temu da sem bila celo življenje navajena na ponižnost, na to, da je treba potrpeti, bi v tistem trenutku povsem samodejno planila na šefa in ga tepla … Ko se samo spomnim na aroganco in vzvišenost, s katero nam je uničil življenje … Če je kje bog, upam, da ga bo kaznoval. Njega in njemu podobne! Limit na računu sem že porabila do zadnjega centa. Potem sem zaupala hčerkama, v kakšni zagati sem. To je bilo grozno, kako sram me je bilo. Počutila sem se ponižano in razgaljeno. Fehtati lastnega otroka za nekaj denarja, si lahko predstavljate? Starejša je takoj razumela, za kaj gre, mlajša, ki je bila tudi sicer malo bolj razvajena, pa je kričala, da ne, da si že tako ali tako ne more ničesar privoščiti. Vseeno se nam je uspelo dogovoriti, da mi bosta od pokojnine odstopili sto evrov, s katerimi sem morala preživeti do plače … Ko sem plačala elektriko in druge stroške, mi ni ostalo niti za otep slame. Spekla sem kruh, ga narezala na rezine, jih zamrznila in potem sem vsak dan vzela iz skrinje le en kos. Na srečo je bilo na voljo še nekaj zelenjave, krompirja, nekaj kosov mesa. Odjavila sem televizijo, pa so rekli, da to ne gre, vrnila sem tudi mobilno številko, vse stroške sem stokrat prerešetala, da je na koncu ostalo le tisto, brez česar se v resnici ni dalo živeti. Že tako ali tako sem po moževi smrti precej shujšala, nov način življenja pa me je povsem posušil …,'' pripoveduje Milica in po licu ji tečejo solze.

Milica se je v hiši, ki sta jo z možem zgradila s kreditom (odplačilo je za eno leto mirovalo), počutila kot v mavzoleju. Včasih jo je že zamikalo, da bi jo prodala, a kaj, ko sta jo hčerki takoj postavili na realna tla, da hiša ni le njena, da je tudi njuna in da se bosta tako ali tako preselili domov, da le končata šolanje.

''Delovali sta mi zelo odraslo. Zdelo se mi je, da sem jaz postala otročja in nebogljena, onidve pa sta se postavili na noge. Ravno v času, ko je tudi ''trave'' zmanjkalo, pa se mi ponudi priložnost, da bi nekaj mesecev pazila na dva dojenčka - dvojčka. Njuna mama je morala za nekaj časa oditi v tujino, pa so se spomnili name, ker sem se jim zdela primerna. Ponudbe sem se ustrašila, zdelo se mi je, da psihično nisem bila pripravljena na majhne otroke, ki zahtevajo celega človeka. Po pogovoru s hčerkama sem vseeno pristala, drugače bi se lahko zgodilo, da bi umrla od lakote, ker plače še od nikoder ni bilo. Najteže pa je bilo povedati kruto resnico. Najraje bi se vdrla v tla, ko sem pred mamico dvojčkov jecljala, da bi lepo prosila za nekaj denarja v naprej. Kakšno ponižanje je bilo to! ...''

(Konec prihodnjič)