Komentar: Mraz v vrhunskem športu

Veliko prahu je bilo dvignjenega pred zadnjimi tekmami svetovnega pokala v biatlonu na Finskem, kjer smo se tako kot marsikje drugje v Evropi soočali z izjemno nizkimi temperaturami ozračja. Polemika se je vrtela predvsem okrog regularnosti tekmovanj in skrbi za zdravje športnikov v tako ekstremnih pogojih. V biatlonu sicer obstajajo pravila oziroma omejitve glede vremenskih razmer (veter, megla, mraz, ...), v katerih se tekmovanja še smejo izpeljati. Tako je najnižja temperatura, pri kateri naj bi bilo tekmovanje še regularno, določena pri minus 20 stopinjah, ob brezvetrju. Napovedane temperature pred tekmami v Kontiolahtiju so se namreč gibale krepko nad to mejo, saj so vremenske prognoze kazale temperature celo do minus 30 stopinj v času tekmovanj. Razumljivo so bili dvomi in v določeni meri strah upravičeni pri nekaterih trenerjih in tekmovalcih. Vsi se še predobro spomnimo pomrznjenega prsta Jakova Faka iz lanske sezone, ko so bile temperature večkrat na meji regularnega. Za nas je bila to dobra šola, ki pa je nismo hoteli ponoviti. Na dan, ko je bila na programu tekma mešanih štafet, je termometer eno uro pred uradnim startom tekme kazal (pre)nizkih minus 22 stopinj ob dejstvu, da je na strelišču začel pihati zahrbten veter, ki faktor mraza še poveča. Tekmovalna žirija, ki je čas starta nekajkrat prestavila v upanju, da se bo ozračje vendarle ogrelo, je naposled prižgala zeleno luč tekmovanju, saj naj bi se temperatura povzpela na minus 19,6 stopinje. Odločitev, da v razmerah, ki so tedaj botrovale, naša štafeta ne nastopi, se je izkazala za zelo modro, saj je imelo veliko tekmovalcev, ki so v teh pogojih merili moči, težave s premraženostjo. Nekateri so ceno plačali tudi s težjimi prehladi, kar jim je onemogočilo nastop na naslednjih individualnih tekmah, ko je mraz le nekoliko popustil. Dejstvo je, da je v tako krutih razmerah ogroženo predvsem zdravje tekmovalcev in v tem primeru bi morala biti tekma po mnenju mnogih žal odpovedana. Diskusije na temo meje (minus 20 stopinj) so med tekmovalci in trenerji odmevale še nekaj dni po tem, saj je večina mnenja, da je meja postavljena prenizko. Kot primer naj navedem, da je meja pri smučarskem teku minus 18 stopinj.

Kljub temu da osebno nimam velikih problemov ob hudem mrazu, sem prepričan, da maksimalni napori v ekstremnih razmerah niso smiselni niti za vrhunske športnike niti za rekreacijo. Sam se sicer na nizke temperature pripravim tudi psihološko, še preden stopim iz toplega zavetja. Pred tekmovanji je pač potrebno kar se da hitro sprejeti pogoje in se na pravi način soočiti z njimi ter jih izkoristiti sebi v prid.