![](/images/20120223/302239970-AR_1.jpg?Size=main_picture&ImageVersion=online_l1)
O snegu in cenah (2)
Helsinki. Metropola z milijonom prebivalcev se lahko pohvali z dejstvom, o katerem je pisal tudi newyorški Times: Helsinki spadajo med najbolj zaželena mesta za bivanje, tukajšnji prebivalci so po ocenah strokovnjakov tudi med najbolj zadovoljnimi na svetu. Kljub temu da je januarja ob petih popoldne že skoraj trda tema in da mraz hitro obarva lica še tako hladnih Fincev. Nebo pa je prekrasno. Zgoraj se prelivajo svetlo modra, oranžna in vijolična. Pa ta nežna belina pod njim. Danes sem potrdila spoznanje, da ga obožujem. Obožujem hojo po snegu in spremljanje čevlja, ki si utira pot po njem. Obožujem, kako se sneg rahlo useda na veje. Obožujem gledati v nebo s široko odprtimi usti in s stegnjenim jezikom okušati sneg. Obožujem, ko se zaradi vetra snežinke zaletavajo v moj obraz.
In obožujem kavo, ki tu še zdaleč nima tako dobrega okusa, kot jo imamo doma. Pa vseeno, Finci spadajo med največje potrošnike kave (in sladoleda ter seveda, alkohola) na svetu. H kavi najpogosteje naročijo »pullo« ali »korvapuusti«, značilni finski sladici. Gre za sladki pecivi iz kvašenega testa. Prva rahlo spominja na naše krofe ali nekakšne mafine z različnimi posipi, največkrat sladkorjem ali maslom. Druga sladica je cimetova »rola«, ki tako omamno diši, da bi si najraje zdaj eno spekla. Tisto, ta zmrznjeno. »Kahvi ja pulla« je torej tisti značilni finski stavek (takoj za »Yksiolutkittos« (eno pivo, prosim)).
Pa cene? Pivo šest evrov, kava povprečno nekaj nad dva, sladica blizu tri evre. Pa ostalo? Za eno ubogo striženje vam Finci računajo povprečno 60 evrov. In če se želite še »poštrihati«, plačate nekaj več kot stotaka. In če se želite »poštrihati«, drage dame, same doma, boste za najcenejšo barvo odštele dobrih deset evrov. Zdaj se torej soočam z dejstvom, da med študentsko izmenjavo postanem dolgolaska ali pa se odpravim v Ikeo po škarje. No, nekatere stvari, ki jih v Sloveniji vsekakor manjka, pa so »bolšjaki« in trgovine iz druge roke. Za kratko majico sem odštela 0,20 evra. Na bolšjaku svoj prostor najdejo različne drobnarije, kot so ogrlice, figurice in podobno, pa tudi na malo večjih drobnarijah - posoda, cunj še in še, od zimskih do takih tako zelo kratkih in poletnih, da se vprašaš, ali jih imajo Finci dejansko sploh kdaj možnost obleči. Pa drsalke, škornji, plašči, na svoj račun pa pridejo seveda tudi ljubitelji. Svojo "kramo" lahko na sejmu tudi prodaš - morda se pred odhodom v svojo ljubo "matkurjo" tam znajdem tudi jaz s kakšno obarvano cunjo in odvečnimi malenkostmi.