Trije stroki za družino

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 18. februar 2012 / 06:00

Teden dni po slovenskem kulturnem prazniku so v sredo v Kranju pripravili srečanje z letošnjimi Prešernovimi nagrajenci. V avli Občine Kranj smo dobro urico preživeli v čudoviti družbi odličnikov slovenske kulture in umetnosti.

Srečanje s Prešernovimi nagrajenci, ki je natanko pred enim letom zaživelo pod pomenljivim naslovom Shod muz na kranjskem Parnasi, je letos doživelo prvo reprizo. Pravzaprav ni šlo le za ponovitev, saj so letošnji nagrajenci drugi, pa tudi samo srečanje je bilo pripravljeno nekoliko drugače, a vendarle, ideja in z njo rdeča nit njihovega obiska v Kranju sta ostala enaka: nagrajencem v kratkem predstaviti Kranj in Kranjčanom nagrajence. Tako so se lavreati, z njimi pa tudi nekateri člani Upravnega odbora Prešernovega sklada, ter bivši nagrajenci zbrali na ploščadi pred občino, od tam pa v družbi občinskega vrha, župana Mohorja Bogataja in obeh podžupanov ter podžupanje, krenili na krajši sprehod skozi mesto do Galerije Prešernovih nagrajencev v Pavšlarjevi hiši, kjer je že od 8. februarja na ogled razstava o njih, torej aktualnih nagrajencih. V nekaj postankih je zbranim nekaj zanimivosti o mestu podala Natalija Polenec iz Zavoda za turizem Kranj, v galeriji pa so si nagrajenci z zanimanjem ogledali razstavo, ki sta jo oblikovala Metka Žerovnik in Janez Suhadolc.

Ni manjkalo duhovitih komentarjev na temo predmetov v posameznih razstavnih vitrinah in po potrebi tudi dodatnih razlag na to temo. Tako izvemo, da ima skladatelj Lojze Lebič navado, da izvajalcem ali dirigentu o tem, kakšen se mu je zdel koncert, nikoli ne pove v živo, ampak se, če je bil ta dober, nanj odzove s krajšim zapisom v pismu. »Seveda sem ponosen na to zahvalo za odličen koncert v letu 2009, ki je vreden toliko kot nekatere izmed nagrad tu zraven v vitrini,« je povedal nagrajenec Prešernovega sklada, zborovski dirigent Stojan Kuret. Pri drugi vitrini, kjer med rokopisi poezije in proze osrednje mesto zavzemajo v »političnem dolgčasu« ustvarjene likovne kreacije na gradivih za seje ljubljanskega mestnega sveta in različnih komisij, v katerih je sedel Prešernov nagrajenec literat Jože Snoj, pa od slednjega v duhovitem tonu izvemo: »Po pet, šest ur so včasih nastajale te risbe. Te so mi takrat rešile življenje.« Tako dolgčas, da je na sejah včasih bilo.

Prav nasprotno, kratkočasno, pa je bilo v nadaljevanju srečanje z nagrajenci v Avli Mestne občine Kranj. Če je bil lani avditorij nabito poln, je bila letos udeležba kranjskih kulturnikov nekoliko šibkejša, a vendarle v veselje vsem, ki smo prisluhnili letošnjim kulturnim odličnikom. V uvodnem nagovoru je zbrane pozdravil kranjski župan, ki je med drugim dejal, da je dandanes potreben tudi pogum, da se kdo ukvarja s kulturo in z njo preživi, da v Kranju skrbijo za kulturo, kolikor se da dobro. Predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada Jaroslav Skrušny je dejal, naj pustimo negativne utopije politikom in snovalcem družbenega inženiringa, tokrat pa raje sledimo umetnikom v njihovo domišljijsko deželo, kjer iz črt, znakov, barv, črk, zvokov, gibov, glasov, besed, petja, plesa, podob, gibljivih slik in stavkov nastaja ustvarjalni čudež, se rojeva skrivnost izmišljijske kreacije.

Pogovor z nagrajenci je v nadaljevanju odlično zaokroževala voditeljica Živa Rogelj, sicer novinarka v informativnem programu TV Slovenija in po rodu Kranjčanka. Žal je med sogovorniki manjkal trobentač Franc Kosem, ki pa ni smel manjkati na vaji v Slovenski filharmoniji. »Odkar obstaja ozaveden človek, obstaja tudi zgodba in z njo umetnost. V njih govorimo o preteklosti za prihodnost. Tudi sam v svoji poeziji in prozi nisem politiziral niti filozofiral, ampak sem pripovedoval,« je povedal Jože Snoj in dodal nekaj lepih spominov na Kranj, kamor so včasih mladi literati hodili na literarne večere in se v Ljubljano vračali naslednji dan. »Jaz, Peter Božič in Gregor Strniša smo šli na isti vlak, s katerim so delavci odhajali na delo.« Snoj je zgodbo povezal tudi z letošnjim sonagrajencem, oblikovalcem Matjažem Vipotnikom, sinom njegovega dobrega prijatelja, pesnika Ceneta Vipotnika. »Ko se zapišeš poslu, je hkrati to tvoja strast in hobi. To je privilegij nas, likovnikov,« je med drugim povedal Matjaž Vipotnik in razložil zgodbo o uspehu njegovega najbrž najbolj znanega plakata s Karlom Marxom ob kolesu. Rogljeva je arhitektko Marušo Zorec vzpodbudila k razmišljanju o zlatih časih arhitekture v Ljubljani, Kranju … Da so za arhitekte danes redko zlati časi, saj jih investitorji pogosto ne jemljejo kot umetnike, ampak kot sužnje kapitala. V Ormožu, kjer je s sodelavcema oblikovala projekt, vreden nagrade Prešernovega sklada, so nasprotno naleteli na posluh ljudi in so tako uspešno zadevo pripeljali do konca.

Dirigenta Stojana Kureta so presenetila dekleta iz zbora Čarnice, ki jih je pred leti vodil. Da je odličen kuhar, so povedale, tako kot dela pašto, da je ta kar najbolj raznolika in okusna, dela tudi kot dirigent z zbori … Sam je povedal, da glasbenike pri delu vodi predvsem občutek, ki ni odvisen od nagrad in honorarjev, na vprašanje, katera glasba mu je najbližja, pa je kratko povedal: »Samo dobra.« Gledališki režiser Ivica Buljan, po rodu Hrvat, je bil presenečen, da je nagrada doživela tak odmev v njegovi rodni Hrvaški. »Velika stvar je, da nekdo tujca nagradi s tako pomembno nagrado,« je dejal za nas Slovence in da so ga pravzaprav Slovenija in predvsem njegovi prijatelji iz igralskih in režiserskih vrst naredili za to, kar je. Skupaj z Iztokom Mlakarjem, kot zase pravi, enem od naslednikov stare gledališke tradicije comedie del arte, smo si ogledali animirani film, ki ga je na temo njegove pesmi Cikorija an kafe ustvaril Dušan Kastelic. »Ne pozabimo, da je ustvaril ta odličen film, je potreboval Ministrstvo za kulturo in Filmski sklad,« je bil pomenljiv Iztok Mlakar, izzvan z mislijo, da imamo Slovenci več smisla za tragedijo kot za komedijo, pa je dejal, da Slovenci še zdaleč nismo tragiki, ampak smo duhoviti in vedri ljudje, da pa se zdi, da bi včasih burja s Primorskega morala nekoliko bolj pihniti v Ljubljano. O tem, kje išče snovi za svoje romane, je spregovoril pisatelj Andrej E. Skubic. Če je pri prejšnjih romanih vedno bil tudi sam enako zraven, pa je za nagrajeni roman Koliko si moja? zgodba prišla od drugod. Zadnji čas je veliko bral rusko revolucionarno prozo izpred dvajsetih let prejšnjega stoletj, zagotovo pa velja, da najboljši fižol pridelajo v Ljubnem na domačiji, od koder izhaja njegova žena. »Trije stroki so dovolj za celo družino.«