Ni bilo časa za tarnanje (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 18. februar 2012 / 06:00

Pravijo, da živimo v najtežjih časih, kar jih je bilo po 2. svetovni vojni. Številni so bili res navajeni določenega razkošja, lagodnosti, potrošništva. Čez noč so začele padati domine, podjetja so šla v stečaj in medijsko izpostavljeni in hvaljeni posamezniki, ki smo jim še včeraj ploskali, so bili danes razgaljeni kot grobarji naše osebne sreče. Z Milico sva se spoznali lani, na začetku leta, vendar je bilo drugih zgodb toliko, da njena prihaja na svetlo šele danes. Pa nič zato, kajti v tem času je Milica postorila marsikaj, s čimer je dokazala, da za dežjem - če tako hočemo - lahko posije tudi sonce.

Njeno življenje je bilo tipično slovensko: naredila je srednjo ekonomsko šolo, se zaposlila, poročila, rodila sta se dva otroka, zgradili so hišo in kazalo je, da bodo ''srečno živeli do konca dni''. Potem je mož spoznal drugo, kar nekaj časa je trajalo, da si je od tega šoka opomogla in se nazadnje, ko je ugotovila, da ne more z glavo skozi zid, tudi ločila. A ne bodi vrag: mož je že po dobrem letu ugotovil, da je bila selitev k ljubici zelo slaba izbira, saj je prišel z dežja pod kap, zato je ženo in otroka prosil, če se lahko vrne nazaj.

»Privolila sem, a predvsem zaradi deklet, ki sta ga imeli zelo radi, pa tudi on ni - kljub selitvi - z njima pretrgal stikov. Obnovila sva tudi najine zakonske zaobljube, moram reči, da smo nekaj let zelo srečno živeli in mi ni bilo žal, da sem mu pogledala skozi prste. Vzela sva tudi nekaj kredita, da smo dokončno uredili hišo, starejša se je že vpisala v srednjo šolo, ko med nas, kot strela z jasnega, trešči moževa bolezen. Zdravniki nam niso dajali veliko upanja, bilo je res grozno, saj je hiral dobesedno pred našimi očmi. Na srečo se je bolezen potem ustavila, kot po čudežu ni več napredovala, čemur so se vsi čudili. Naju pa je držala pokonci butasta misel, da sta - hvala bogu - pri hiši dve plači, kar je pomenilo, da lahko odplačujemo kredit in da lahko hči obiskuje šolo. Čeprav je bil mož na vozičku, se mi je zdelo, da lahko zaradi njegove prisotnosti premikam gore,« pravi Milica.

To so bili tudi časi, ko je začela 'obiskovati ''šolo prizemljenega življenja''. Nič več ni veljalo, da se dela pri hiši delijo na moška in na ženska, kajti vse, kar je bilo potrebno postoriti, je bilo na njenih ramenih. Poleg tega ni imela niti šoferskega izpita in prva stvar, za katero je žrtvovala prihranke, je bilo to, da si je postavila cilj, da osvoji skrivnosti avtomobilske vožnje.

Ni šlo vse gladko, saj je bila za volanom zelo ''trda'', vendar je potrpežljivost njenega inštruktorja rodila sadove, pri skoraj 100 opravljenih urah se je končno prismejala domov.

»Šele takrat, ko mi ni bilo treba fehtati sosedov, bratranca ali očeta za različne prevoze, sem videla, koliko živcev in časa lahko prihranim, če moža sama kam zapeljem, oziroma, če sem ob ponedeljkih vstala malo prej in hčerko odpeljala še do Ljubljane. Tudi popoldne, ko sem se vračala iz službe, sem ''prihranila'' najmanj eno uro, česar je bil vesel mož, ker mu je bilo dolgčas samemu doma. Jeseni sem morala poskrbeti za drva, pomagali sta mi obe hčerki, skupaj smo tudi prepleskale stanovanje, prvič pa smo se odpeljali na dopust tako, da sem bila jaz za volanom. Številne nove obveznosti so mi dale krila, videla sem, da marsikaj zmorem, da nisem za v staro šaro,« opisuje čas učenja in priprav na najhujše, kar je še prihajalo.

Hči je bila tik pred maturo, najmlajša pa je že razmišljala, kam po osnovni šoli, ko je moževa bolezen začela napredovati, le da se tokrat čudeži niso dogajali.

»Zaspal je sredi našega obiska, še prej pa nas je še enkrat prosil odpuščanja za vse, kar nam je s svojim skokom čez plot hudega naredil. Vse tri smo bile popolnoma na tleh, saj nas je njegova bolezen še bolj zbližala in povezala med seboj. Prvi dnevi so bili grozni, še danes se jih spominjam skozi nekakšne meglene sanje, težko bi vam govorila o podrobnostih. Veste, občutek, ko si nenadoma sam, ko nimaš tople rame, kamor bi se naslonil, je grozovit. Čeprav je bil mož na vozičku, pa mi je bil pri vsem, kar sem počela, v veliko oporo. O vsaki stvari je znal svetovati, nikoli se ni razburjal, če sem kaj pozabila. Na prvo veliko težavo smo naletele jeseni, ko je bilo potrebno pognati centralno. Kako se programira kurjenje z drvmi, kako z oljem? Morale smo poklicati na pomoč. Kar ni bilo poceni. Njegovi so se nekaj držali zaradi dediščine, poiskati je bilo treba nove veze za krompir in drugo ozimnico. Tudi njegovih prijateljev nismo mogli v nedogled nadlegovati. Če so se ponudili za pomoč sami, smo jo z odprtimi rokami sprejele, da bi nepovabljene trkale na njihova vrata - to pa ne. Naučiti se je bilo treba, kako in kam pogledati, če samo v tvoji hiši zmanjka elektrike. Pa kam odnesti brusit nože. Pa kako gledati mehaniku pod roke, da ti ne zaračuna pol preveč … Mož je imel v glavi tudi vse datume za rojstne dneve tako mojega kot njegovega sorodstva. Jaz sem zmeraj vse pozabljala, zaradi česar se je rodilo že par zamer,« Milica našteva drobnarije, s katerimi se je morala čez noč začeti spopadati. A se ni vdala. Obe hčerki sta koristili očetovo pokojnino zato, da sta lažje živeli v Ljubljani, ona pa se je s svojo plačo morala doma znajti, kakor je vedela in znala. Pa bi še šlo, če ne bi začelo škripati tudi v službi …

(Se nadaljuje)