Bajke povezujejo dva naroda

Ne zanima me, kaj ločuje nemško in slovensko govorečega Korošca in kaj Korošca in Kranjca, ampak kaj ju združuje, pravi Hans M. Tuschar iz Slovenjega Plajberka/Windisch Bleiberg na Koroškem, ki je knjigo Bajnosti/Sagenhaft posvetil meščanom Borovelj in Tržiča.

Sedemdesetletni v Borovljah rojeni Hans M. Tuschar je človek, ki ga je vredno srečati. Njegov oče, rodbina je izvirala iz okolice Idrije, je bil zagrizen nacist, ki je padel na ruski fronti, ne da bi videl svojega sina, mati pa je bila krščansko vzgojena koroška Slovenka iz okolice Baškega jezera/Faaker See. Hans je bil nadarjen učenec. Zanimala ga je tehnika, še posebej elektrotehnika in telekomunikacije. Večji del poklicne poti je preživel v Siemensu in njegovih hčerinskih družbah po svetu, nazadnje na Slovaškem in na Koroškem. Leta 2000 se je upokojil in se z ženo Jutto, rojeno na Dunaju, ki je po očetovi strani češkega rodu in s katero sta skupaj v zakonu 45 let, preselil v zanj najlepši del Koroške, v dolino Poden/Bodental. Na te kraje ga veže otroštvo, ki ga je preživljal v Borovljah/Ferlach in v Podljubelju/Unterloibl.

Hans M. Tuschar je bil v okviru čezmejnega projekta Sosed/Nachbar gost Hiše kulture Gorenjskega glasa. Učiteljica nemškega jezika Helena Kalan ga je predstavila kot »človeka z mnogimi talenti«. Poklicna usmerjenost je samo ena stran njegovega življenja. Druga je čisto drugačna. Hans je pisatelj, zadnje čase tudi pesnik, zbiralec in zapisovalec ljudskega izročila, risar in velik oboževalec narave, še posebej gora. Koroške in slovenske gore pozna kot svoj žep. Zato ni nič nenavadnega, da ga je Planinska zveza Slovenije izbrala za častnega člana. »Vse življenje sem se na vse mogoče načine ukvarjal s svojo južno-koroško ožjo domovino in z njeno okolico, z gorami in grapami, ne nazadnje pa tudi z ljudmi, ki živijo tod. Zanimala me je njihova preteklost, njihov čustveni svet, vsakdanjik, izročilo in njihova religioznost, poleg tega pa me je zaposlovalo vprašanje dvojezičnosti. Če povem po pravici, so me razlike, ki se omejujejo zgolj na oba jezika, zanimale precej manj kot skupna dediščina, ki je zrasla v medsebojnem oplajanju in v skupnem življenju. Pritegnil in očaral me je predvsem starodavni svet bajk med Ljubljano in Celovcem,« je v eni od svojih knjig zapisal o sebi. Napisal je blizu ducata knjig: o koroških in slovenskih gorah, o Borovljah in Selah, o Karavankah, o običajih in ljudskih pripovedkah.

V naši Hiši kulture je pripovedoval zanimive reči o svojem življenju, tudi iz otroštva, ko je opazoval množico vojakov in civilistov, ki je iz Jugoslavije mimo Borovelj preko Drave bežala na Koroško. Doma še vedno hrani gugalnega konjička, ki mu ga je konec vojne podaril ruski ujetnik iz ljubeljskega taborišča na severni strani predora. Največ pa je govoril o bajkah in pripovedkah, ki so se ohranile v ljudskem izročilu na obeh straneh Karavank, med Celovcem in Ljubljano, ki jih je leta 2008 opisal v dvojezični knjigi Bajnosti/Sagenhaft. Knjigo je posvetil meščankam in meščanom pobratenih mest Borovlje na Koroškem in Tržič v Sloveniji. Poslušalci smo imeli občutek, da bi lahko še ure in ure govoril o Žalik ženah, ki so živele v skalovju in jamah koroških in slovenskih gora, o gamsih in Zlatorogu, ki ga poznajo tudi na Koroškem, o sedmeroglavem zmaju, ki je strašil v podljubeljski dolini, po Celovcu in po Ljubljani, in o njegovih jajcih, ki so se skotalila po dolinah in iz katerih so se izvalili hudiči … Z njim naj bi bile povezane čarovnice, ki so z vremenom ljudem grenile življenje. Vse zgodbe je sam tudi ilustriral. Knjigo Bajnosti lahko kupite pri Gorenjskem glasu.