Neja ustvarja z nogami

Trinajstletna slikarka, ki se je rodila brez rok, se najrazličnejših opravil loteva kar z nogami. V življenju počne vse mogoče. Ob njej človek dobi občutek, da v življenju ni ovir, dokler si jih ne postavimo sami.

»Najbolj se veselim tega, da imam družino in lepo življenje. Da lahko živim, kot živim. Seveda pa imam svoje sanje in cilje, za katere se nameravam maksimalno potruditi,« pravi Neja Zrimšek Žiger, ki je ena tistih oseb, ki te tako pritegnejo s svojo pozitivno energijo, da ne moreš ostati hladen. Pred trinajstimi leti se je rodila v Ljubljani, brez obeh rok. A to ni razlog, da ne bi bila aktivna na številnih področjih. Nasprotno. Poleg tega, da je že pri šestih letih postala članica Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, in da se vse bolj uveljavlja kot slikarka, obožuje tudi petje, smučanje (s katerim se ne sme več ukvarjati zaradi hrbtenice), plavanje, pisanje zgodb in dnevnika, branje - tako revij kot knjig - ter seveda druženje s prijatelji. »Imam več priljubljenih knjig: zbirki Pet prijateljev ter Ljubezen in skrivnost, zelo rada pa preberem tudi knjigi Nejke Omahen - Silvija in Dež,« pove deklica, ki jitudi šola ne dela težav, saj je odličnjakinja. »Do zdaj sem dobila eno samo štirico,« pove osmošolka in doda, da si v šoli sama zapisuje snov, tako kot vsi drugi. »Le da imam na tleh posebno mizico z naklonom in nižji stol. In seveda pišem z nogami.« Na pomoč ji včasih priskočijo sošolci, če ji je treba obleči bundo ali pa postaviti mizico.

Slikanje ji pomeni možnost poklica

Neja je od malega vse stvari popolnoma avtomatsko prijemala z nogami, saj ji kaj drugega tudi ni preostalo, če se je želela igrati. A ji je kaj kmalu težave začela delati hrbtenica, zato je imela že v četrtem razredu operacijo, zaradi katere je morala opustiti smučanje. »Trajalo je dva meseca - najprej sem imela na glavi posebno krono z utežmi, ki me je raztegovala. Nato pa sem imela veliko operacijo, ko so mi v hrbtenico vstavili palico in vijake. Plavanje je zame koristno, saj na ta način krepim mišice, drugi športi pa so zaradi možnosti padca prenevarni.« Doda, da bi se, če ne bi imela težav s hrbtenico, bolj posvetila športu in manj slikala, saj obožuje številne športe. »Ampak še vedno bi veliko slikala, ker mi to pomeni možnost poklica. Slikanja me uči mentorica, s katero se dobim enkrat na teden. Takrat slikava približno dve uri. Seveda pa včasih slikam tudi sama, saj je to nujno, ker moram v letu naslikati veliko slik, naučiti pa se moram tudi samostojnosti. Naslikala sem že veliko različnih slik. Na leto jih naslikam okrog deset. Štiri sem že prodala. Dve lani, dve pa v tretjem razredu. Najraje upodabljam motive narave in živali, včasih tudi cvetlice. Največkrat slikam po fotografijah, ampak mi to ni všeč. Tega bi se rada odvadila,« pripoveduje mlada slikarka, katere najljubša tehnika je akril, rada pa slika tudi s pasteli in akvareli. Pravi, da sploh ne razmišlja več o tem, kako bi bilo, če bi imela roke. »Ko sem bila mlajša, sem si to res želela, ampak danes si ne morem predstavljati, kako bi živela z rokami.« Na vprašanje, od kod ji vsa energija in dobra volja, odgovori: »Če sem iskrena, ne vem. Taka pač sem, bi lahko rekli. Seveda pa nisem vedno vsa nasmejana, ker pridejo tudi grozni dnevi, ko gre vse narobe.« V prihodnosti se Neja vidi v več poklicih, ki pa so vsi umetniški. »Rada bi bila uspešna pevka, prav tako ne nameravam zanemariti slikanja, poleg tega pa bi bila zelo rada pisateljica. Za vse se že zdaj trudim, v prihodnosti pa se bo trud le še povečal. Mimogrede, sanjam tudi o nastopu na Misiji Evroviziji.«

Starša nista vedela, da bo deklica brez rok

Za Nejin uspeh in pozitivno naravnanost sta zagotovo zaslužna tudi starša. »Vzgajala je nisva nič drugače, kot bi jo sicer, če bi imela roke. Predvsem se nismo »skrivali« za štirimi stenami, ampak sva jo že od vsega začetka vključevala v vse aktivnosti, ki sva jih že prej počela - hodili smo na sprehode, v gledališče, se družili s prijatelji. Od malega je veliko časa preživela tudi na bazenih, ker se nama je zdelo nujno, da samostojno plava. Zelo hitro sva jo tudi postavila na smuči, vendar smo ji zaradi operacije ta šport prepovedali. Tudi sicer Neji in bratcu Anžetu velikokrat poudariva, da jima prav nič ne manjka, saj nikoli nista lačna, imata streho nad glavo in naju, ki ju imava nadvse rada, in jima bova vedno stala ob strani. Marsikateri otrok namreč te sreče nima,« pripoveduje Nejina mati Barbara Žiger, ki v nosečnosti ni slutila, da se bo njena prvorojenka rodila brez rok. »V nosečnosti sem opravila vse potrebne preglede, ki niso pokazali, da bi bilo s plodom karkoli narobe. Tudi nobenih zdravil nisem jemala, zato je bil šok še toliko večji. Do tedaj sploh nisem vedela, da se lahko rodijo tudi taki otroci. Nekaj bolezni, o katerih se več govori, sem sicer poznala, ampak da bi se kdo rodil brez rok - to je bilo pa kot v nočni mori.« A s partnerjem Miho nista bila dolgo obupana. »Po nekaj dneh, ko sva se seveda spraševala, zakaj ravno midva, kaj sva naredila narobe, sva se odločila temu narediti konec. Tukaj je najina tako težko pričakovana prvorojenka, samo midva ji lahko nudiva vso ljubezen, ki si jo zasluži in jo potrebuje, zato se bova skupaj z njo borila in poskusila živeti čim bolj polno. Seveda pridejo tudi slabi dnevi, ampak za vsakim dežjem posije sonce.«

Uživajo življenje

Družina Zrimšek Žiger svoj prosti čas preživlja zelo aktivno. »Velikokrat se odpravimo na Dolenjsko, kjer gradimo hišo. Tam imamo tudi vrt in veliko sadnega drevja, tako da smo od spomladi do jeseni tam vsi, eni bolj, drugi manj pridni in skrbimo, da kaj užitnega pridelamo. Zelo radi se sprehajamo po okoliških gozdovih in nabiramo gobe. Poleti se vsako leto odpravimo na morje v Zambratijo, kjer vsi uživamo v opazovanju podvodnega sveta in nabiranju školjk. Pozimi pa smo skoraj vsak konec tedna v Kranjski Gori, kjer eden od naju smuča z Anžetom, Neja pa nabira kilometrino na sprehodih ali v katerem od bazenov,« pripoveduje Barbara Žiger.

Nejin mlajši brat Anže pa doda, da se z Nejo rada tudi igrata. Spomin in karte - tarok, remi. »Neja mi veliko pomaga tudi pri učenju in tega sem zelo vesel. Zelo vesel sem, ker je moja sestra, ker je prijazna in mi veliko pomaga. Tudi jaz včasih pomagam njej - pripravim ji pijačo, ji kaj prinesem, prižgem računalnik, včasih ji pripravim tudi zajtrk.«