Glasba me je privlačila že kot deklico

Besedilo: Tjaša Kržišnik
Kategorija: Prosti čas / nedelja, 12. februar 2012 / 06:00

Neža Buh, ki jo bolj poznamo po njenem umetniškem imenu Neisha, je odlična pevka, v svoji karieri je prejela že obilico najvidnejših slovenskih nagrad in bila med najbolje prodajanimi in uspešnimi slovenskimi izvajalkami. Zanimalo nas je, kakšna je bila kot otrok in kdaj jo je pritegnila glasba.

Ste bili že kot majhna deklica navdušeni nad glasbo?

»Seveda, odkar vem zase, me je glasba privlačila. Že pri štirih letih sem veselo tipkala po velikem domačem klavirju v dnevni sobi. Starši so me takoj vpisali v nižjo glasbeno šolo in začelo se je …«

Kakšne spomine imate na otroška leta?

»Bila sem zelo priden otrok, bila sem radovedna, tako da sem zelo rada hodila v šolo. Veliko sem brala, hodila h krožkom, se ukvarjala s športom. Imela sem tudi veliko zdravstvenih težav, še posebej z očmi, tako da imam na tiste čase tudi grenkejše spomine. Nisem mogla v šolo v naravi, veliko sem manjkala v prvi polovici osemletke ipd. Ampak glasba me je razveseljevala, bila mi je najboljša prijateljica in ob njej sem pozabila vse težave in dala svoji domišljiji prosto pot.«

Kdo vas je spodbudil, da ste se intenzivneje začeli ukvarjati z glasbo?

»Veliko let je minilo, preden sem se 'skorajžila' za samostojno kariero. V bistvu sem čakala, kaj se bo zgodilo z zasedbami, z bendi, v katere sem bila vključena. Stvari se niso premikale na način, da bi bila zadovoljna z njim, tako sem stvari vzela v svoje roke. Ko sem se odločala za študij glasbe v tujini, mi je takratni prijatelj - producent, sedaj tudi menedžer Dejan Radičević ponudil sodelovanje in založniško pogodbo na osnovi enega samega demo posnetka. Ta je v obliki, kot sem ga posnela takrat, na prvi plošči Neisha - Neisha. Seveda sem rekla »ja«, čutila sem, da sem se prav odločila, in še zdaj sem srečna, da sem šla to pot.«

Prihajate iz glasbene družine. Kako je to vplivalo na vas v otroških iz mladostniških letih?

»Glasba je bila in je naša stalna spremljevalka. Sicer je bil doma velik poudarek na klasični glasbi, vsi otroci smo hodili v glasbeno šolo in tudi oče je igral trobento. Skupaj smo muzicirali na raznih prireditvah, jaz kot pianistka pa sem bila kar dežurna korepetitorka. Nekako samoumevno se mi je zdelo, da je okoli mene venomer hrup in da se 24 ur na dan v hiši nekaj sliši, pa naj bo to kitara ali pikolo.«

Katera glasba je na vas imela največji vpliv v različnih življenjskih obdobjih? Imate kakšne vzornike?

»Nikoli nisem imela nikogar, ki bi mu bila rada podobna. Vedno sem si želela sebe. Da bi bila jaz nekdo. Veliko glasbenikov spoštujem in mi je zelo pri srcu to, kar počnejo in tudi od njih se veliko naučim, posnemam pa jih nikoli ne. Preveč imam svoje glasbe, svojih melodij v glavi, še teh ne utegnem vseh zapeti, tako da za idole nimam niti prostora niti časa niti želje. Zelo rada pa poslušam Stinga, Petra Gabriela, The Script, U2, Rolling Stones, Zucchera ... Veliko izvajalcev mi je pri srcu, ne morem jih niti dosledno našteti. In vsi ti 'idoli' so pomembni, ker mi dajejo elan. Vedno razmišljam o tem in si prizadevam, da bi bolje pela, bolje igrala, bolje zvenela, bolje govorila in bila v napetih situacijah še bolj sproščena. Pomembno je, da se ne prenehamo učiti.«

Nekoč ste dejali, da ste večni otrok in da se vidimo pri petdesetih v peskovniku. Kako bi razložili to izjavo?

»Res je. Bistvo odraslosti je, da vso odgovornost prevzameš nase. Pa da zamenjaš hiško za barbike s pravim stanovanjem, voziček pa za avto. In igraš se dalje. V mojem peskovniku pa so še vedno najlepše potičke, vabljeni« (smeh).

Kaj bi svetovali mladim, nadarjenim pevcev in pevkam?

»Držijo naj se tega, da mora najprej glasba osrečevati njih. Slediti moraš svojim sanjam in prav nikomur ne smeš dovoliti, da ti jih vzame. Šele potem, ko si sam sebi dovolj všeč in prepričan vase, si lahko všeč drugim, ker si suveren in bodo ljudje uživali ob tem, ko te bodo gledali, kako uživaš na odru in delaš tisto, kar obvladaš. In zaradi tega si na svetu in to te neizmerno osrečuje.«