16. šolski pokljuški maraton

Sedemkilogramsko čokolado je prejela OŠ Staneta Žagarja iz Lipnice.

Letos je bilo vreme najhujši nasprotnik šolarjev, ki so se ali so se hoteli udeležiti te prireditve netekmovalnega značaja, namenjene učencem osnovnih in srednjih šol z vse Slovenije. Organizator Zavod za šport RS Planica, izvajalci dogajanj OŠ Gorje ter soizvajalec in gostitelj Športni center Pokljuka so morali priznati premoč narave, ki je tokrat res pretirala s svojo zimo in vetrom. Petnajst stopinj pod lediščem se mogoče za Pokljuko še ne sliši tako hladno, vendar ko se pridruži še močan severni veter, postane neznosno.

Odprtje prireditve je bilo na spektakularnem vetru in zelo slovesno z eminentnimi gosti. Najprej sta udeležence pozdravili Mojca Brejc, pomočnica ravnatelja OŠ Gorje, in podžupanja občine Gorje Danijela Mandeljc. Prireditev je uradno odprl Uroš Vidmajer, udeležence pa je nagovorila tudi Petra Majdič, ki jih je med drugim opozorila tudi na pravila Fair playa.

Vremenu navkljub se je na Rudnem polju zbralo sedemsto šolarjev, ki se niso pustili premagati. Še teden dni nazaj je bilo prijavljenih kar dva tisoč sedemsto otrok, ki so komaj čakali ta veseli dan na snegu. Pa vendar: kdor je bil v soboto, 4. februarja, na 16. šolskem pokljuškem maratonu, si ga bo verjetno zaradi ekstremnega mraza zapomnil za celo življenje. Tisti najbolj grčasti, najbolj »tough«, najbolj oblečeni, zaščiteni so se vseeno postavili na start. Nekateri so tekli s smučmi na dva- in petkilometrski razdalji, veliko jih je šlo na pohod v smeri Uskovnice in na alpsko smučanje ob Šport hotelu in depandansi Jelka. Poskrbljeno je bilo tudi za spremljevalni program. Predstavila se je slovenska vojska, tudi s svojo gardo, policija je predstavila lavinske pse. Program je bil seveda močno skrajšan, vendar so bile najpomembnejše točke vseeno speljane. Za vse je bila zagotovo najpomembnejša podelitev glavne nagrade za ekipe šol, sedemkilogramske čokolade Gorenjka, ki jo je dobila OŠ Staneta Žagarja iz Lipnice.

Na koncu je vodja prireditve Nenad Pilipovič dejal, da se je navkljub sibirskem mrazu pokazalo, da so mladi z nasmehom na obrazih sprejeli nenavadno in zelo, zelo mrzlo življenjsko preizkušnjo.