Prosim, samo resnica naj se pove

Zdenka Cerar, nekdanja državna tožilka, je nekoč dejala: "Da se resnica prav spozna, je treba čuti oba zvona."

V članku Gorenjskega glasa z dne 13. januarja 2012 z naslovom Najlepši slovenski dvorci, ki jih opisuje Ivan Stopar v svoji knjigi, se glede Strmola spet pojavljata imeni Rado in Ksenja Hribar in kako so ju Vosovci Kokrškega odreda zverinsko ubili.

 

Moj mož Ivan Jan je veliko vedel in tudi veliko napisal in opisal poskus uničenja Krvavške čete.

 

V knjigi Korenine zla, ki je izšla leta 1995 v samozaložbi, Ivan Jan navaja na strani 272: "Graščak Rado Hribar je delal še drugače. V začetku julija 1942, tik pred hajkami, je Krvavški četi sporočil, da ima zanje pripravljene tri puške, strelivo in hrano. Ko je četna patrulja desetih mož prišla na dogovorjeno mesto nad Strmolom, je zašla v nemško zasedo. Samo naključje je bilo, da takrat nihče ni padel, dasiravno je Rado Hribar že tedaj del Krvavške čete hotel spraviti v nastavljeno past. Naivne partizane je začasno pretental."

 

Pozneje jim jo je uspelo uničiti, takrat je baje padlo osemnajst partizanov omenjene čete, ki je padla v drugo zasedo.

 

Na strani 310 istoimenske knjige piše: "Sredi 1943. leta je Franc Planina končno ustanovil četniškoplavogardistični pododbor za Gorenjsko. V finančno sekcijo te gorenjske četniške organizacije je bil imenovan tudi graščak Rado Hribar s Strmola, ki je bil justificiran januarja 1944. Pri vsem tem je Planinc s tistimi v Kranju vred lahko računal le na kakih petnajst privržencev."

 

Naprej, na strani 366 Jan piše: "K tej agenturi je spadal tudi graščak Rado Hribar s Strmola pri Cerkljah. Zaradi neposrednega sodelovanja z vodilnimi okupatorjevimi osebnostmi in v povezavi z Mejačevo skupino, je bil s strani partizanov obsojen na smrt tudi že leta 1942. A dotlej se mu je uspelo nekako prikriti z obnašanjem, kot da dela za partizane, ki jih je občasno navidezno tudi podpiral. A tako kakor Mejača (brata) in že imenovani, je bil sokrivec pri razbijanju Krvavške čete in pri odkrivanju OF na terenu ..."

 

Kot je iz literature razvidno, je bilo na kamniškem koncu veliko izdajstva in tudi veliko pripadnikov OF in NOB, zato je bilo to okrožje resnično krvavo. Jaz sem iz čisto druge zgodbe. Sem mlajša in s Koroškega. Moja teta mi je nekoč ob pogovoru dejala, da v Mislinjski dolini ni bilo niti enega izdajstva med vojno. Tam tudi domobrancev in črnorokcev ni bilo.

 

To pišem zato, da se pri navedbah pobojev in obsojanjih justifikacij pove tudi, zakaj je do tega prišlo. Da se "čujeta oba zvona". Vojna je grda reč, zato vsi tisti, ki so jo kdaj doživeli, zmeraj rečejo: "Da vojne ne bi bilo nikoli več, ker v vojni izgubimo vsi."

 

Za konec: Ivan Jan je v nekem članku leta 2005 v Gorenjskem glasu zapisal: "Kdor se ni tehtno seznanil z 875 strani obsegajočo knjigo dr. Toneta Ferenca, ki je neovrgljivo znanstveno delo: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945, je pomanjkljivo poučen in naj o tem raje kaj vpraša, kot pa poučuje."

 

Anka Jan, Kranj