Čefurji raus! Kje so pa čefurke?

Potem ko je Goran Vojnović napisal odmevno knjigo Čefurji raus!, ki je odlična analiza življenja priseljencev v Sloveniji, na ljubljanskih Fužinah, se je prof. dr. Milica Antić Gaber vprašala: Kaj pa "čefurke"? Zakaj jih ni ne videti ne slišati? Kje so njihove zgodbe? Številne od njih živijo tudi na Gorenjskem, na Jesenicah, na Planini v Kranju ...

Prof. dr. Milica Antić Gaber tudi sama izhaja iz priseljenske družine, ki se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja priselila na Jesenice. Njena mama Ljubinka Antić se je leta 1963 pripeljala s trebuhom za kruhom z vlakom iz Peći na Jesenice. V visoki nosečnosti, s kovčkom stvari … »Pridružili sva se očetu, ki je prišel v Slovenijo leta 1960 in je bil zaposlen v Železarni na Jesenicah. Glede tega je moja mama tipična predstavnica prve generacije priseljencev tistega časa, ko so ženske odhajale za svojimi možmi, da bi družina živela skupaj … Za nekaj časa je naša družina našla zatočišče pri eni od prav tako priseljenskih družin, ki ji je odstopila posteljo v sobi v barakarskem naselju Podmežakla (po domače se ji je reklo Kurja vas). Bivalne razmere so bile tam zares skromne, tudi sicer so bili vsi prostori prenaseljeni; povsem običajno je bilo, da je imela vsa družina na razpolago eno samo posteljo ali kavč, kuhinje in sanitarije so bile skupne …,« se spominja prof. dr. Antić Gabrova. Čez kak mesec se je družina preselila v »lastno sobo« v eni od sosednjih barak, naslednje leto pa v enosobno stanovanje. Medtem ko je oče delal v Železarni, je mama začela šivati obutev, najprej na domu, kasneje pa je začela delati v Planiki v Kranju, kamor se je vozila z vlakom. Ko se je odprl obrat Planike v Zabreznici, se je zaposlila tam, saj je bilo to bližje domu in se je na delo vozila z avtobusom. Ker sta bili zdaj pri hiši dve plači, si je družina lahko privoščila tudi večje stanovanje v eni od prvih stolpnic na Jesenicah. Vsaj enkrat na leto je mama z družino odhajala na obisk k svojim staršem in sorodnikom, ki so živeli v različnih krajih po Srbiji. Prav zaradi tega družina ni nikoli šla zares na počitnice na morje. Hkrati so v Srbiji začeli graditi hišo, kar je postal model in način življenja večine takratnih priseljencev, ki so ravnali, kot da je življenje v Sloveniji zgolj priprava na tisto pravo življenje, ki jih čaka po vrnitvi v izvorno okolje, pravi prof. dr. Antić Gabrova. Kot ugotavlja, je njena mama tako kot večina drugih priseljenk ostala nekje vmes med svojo Srbijo in Slovenijo. V družini se je govorilo malo mešano, srbsko in slovensko, pri čemer se je prehajalo iz jezika v jezik. Ob tem je mama tudi prevzela del navad in običajev okolja, nekaj izvornih pa opustila. A vse to je pripomoglo k temu, da je bila v obeh okoljih stigmatizirana – v Sloveniji so jo imeli za »ta spodno«, v Srbiji pa ji še danes pravijo »Slovenka« …

Prav osebna izkušnja njene mame, obenem pa tudi dejstvo, da se je doslej pri nas pisalo zgolj o »čefurjih«, torej migrantih, ne pa tudi o »čefurkah«, torej migrantkah, je spodbudilo prof. dr. Antić Gabrovo, da se je lotila priprave knjige o raznolikih življenjskih zgodbah žensk, ki so prišle v Slovenijo v drugi polovici 20. stoletja kot prva generacija migrantk, o njihovih hčerah, o ženskah, ki so se zatekle v Slovenijo v času vojne na tleh bivše Jugoslavije, pa tudi o ženskah, ki so si Slovenijo izbrale zaradi pričakovanih večjih možnosti izobraževanja, zaposlitve, političnega in civilno-družbenega delovanja. Tako je nastal zbornik Na poti do lastne sobe, v katerem so zbrane življenjske zgodbe Arzije, Biljane, Danice, Duške, Dinke, Emine, Hazemine, Jasminke, Jelene, Marte, Nihade, Svetlane, Virgjine, Vladanke … Dvajset njihovih zgodb so zapisale raziskovalke in doktorske študentke, zbornik pa je uredila prof. dr. Antić Gabrova.

Beseda »čefurk«

»Malo se tudi sam počutiš izgubljenega, ker si kot en leteči predmet, ki te vrže na zemljo … ne znaš jezika, ne nič, ne poznaš ljudi, stran si od svojih najbližjih in se moraš znajti …« (Danica o tem, kako se je počutila, ko je prišla v Slovenijo.)

»Za eno dekle iz ene take provincije je to en tak šok. Kot prvo nisem znala jezika, pa sam tisti strah človeka, ko pride v tujo sredino, med tuji narod, pa ne vem, jezik je bil glavna ovira, tudi pri iskanju službe. Na začetku sem povsod s sabo moža vlekla, ker nisem znala jezika, pa tudi tisto, kar sem znala, sem v hipu pozabila, ker nisem mogla nikakor dojet, kam avtobus pelje proti domu, kam od doma.« (Duška o »izgubljenosti«)

»Saj sem Bosanka. Ker včasih se jezijo ljudje tukaj, ker rečejo: Mi je rekel Bosanc ali Bosanka. Pa sej si, no! Zakaj se pa jeziš? Saj sem Bosanka. Ne morem rečt, da sem Slovenka, ker nisem Slovenka. Pač od dol sem, oče pa mama sta Bosanca, jaz sem tud Bosanka, ne morem rečt Slovenka, no …« (Arzija o tem, da ji ni nikoli nerodno, če primeša kakšno bosansko besedo.)

»Prvo sem bila 'beograjska režiserka', pa režiserka 'rodom iz Beograda', pa 'mlajša režiserka' … zdaj že 'uveljavljena mlajša režiserka' … ampak to je tako …« (Ivana o oznakah)

»Jutranje kave ali pa nasploh kave čez dan. Ampak tako, da se usedeš, pa da se pogovarjaš … Se mi zdi, da je to tisto, kar pri Slovencih ni opazno. Ampak je pitje kave tako – bolj na eks.« (Emina o razliki med bosansko in slovensko kulturo)

»Zdaj, ko pridem dol, pa me iritirata tista umirjenost in sproščenost, 'lako ćemo', pa nič se ne da naredit, pa si pravim evo, sem že padla v gužvo tule …« (Magdalena o vezeh z rodno Makedonijo)

»Če se že poroča o priseljencih, je to ponavadi v okviru črne kronike, ko delavcem ne plačajo plač, ali ko praznujejo pravoslavni božič ali pa bajram. Drugače ne pridejo v osrednje medije, kot da jih ni. Kot da oni nič ne ustvarjajo, nič ne delajo in nič ne ohranjajo svoje kulturne identitete. Pa ne mislim prispevkov o tem, kako so recimo Makedonci pripravili večer svoje poezije, ampak tudi teh, aktualnih tem ni. Prispevkov o nestrpnosti, ohranjanju identitete, ali kako se priseljenci druge generacije dojemajo, pa recimo asimilacija, to je ful velik problem, pa ne samo glede južnjakov, tudi Italijanov, Madžarov in tako naprej.« (Jelena o odnosu slovenskih medijev do priseljencev)

Ambasadorke dveh svetov

Pa bi lahko iz vseh zgodb migrantk, vključenih v knjigo, potegnili kakšno njihovo skupno značilnost, lastnost? Prof. dr. Milica Antić Gaber: »V veliki meri za naše pričevalke velja, da so svojo usodo vzele v svoje roke. Niso se sprijaznile z omejitvami, na katere so naletele, bodisi v okolju, iz katerega prihajajo, bodisi v okolju, v katerega so prišle. So torej aktivne 'krojačice' svoje usode, svojih življenjskih stilov, navad in običajev. Pri vseh se tudi vidi, da so kulture, identitete, pripadnosti kompleksne oziroma niso enoslojne, ampak večslojne. Hkrati je zanje značilno, da so izjemno razumevajoče do okolja, v katerem se nahajajo, tudi do napak, spodrsljajev, diskriminiranja tako posameznikov kot tudi institucij, ki so jim jih prizadejale. Najverjetneje kar preveč!« Pa so – kot izhaja iz naslova zbornika – našle »svojo sobo« v Sloveniji? »Zanimivo je to, da so si vse zgradile svoje 'mikrokozmose', majhne kroge sodelavk in sodelavcev, prijateljic in prijateljev, znank in znancev, s katerimi delijo profesionalno in zasebno življenje in zaradi katerih se tako v Sloveniji kot tudi v okolju, iz katerega prihajajo, počutijo dobro. V Sloveniji pred kritikami Slovencev zagovarjajo svoje 'brate in sestre po izvoru', v okoljih, iz katerih prihajajo, pa svoje 'brate in sestre po izboru'. Tako da so svojevrstne ambasadorke svetov v nasprotnih svetovih …«