Kriza postaja način življenja

V novoletnem uvodniku bi se spodobilo napisati kaj spodbudnega. A kaj, ko za to ni prave opore.

Ko je jeseni 2008 izbruhnila kriza, ki še traja, je bilo rečeno približno tako: tale kriza, ki je predvsem finančna, bo trajala kako leto ali dve, potem bo pa spet bolje ali vsaj po starem. No, zdaj so od takrat že tri leta, kriza pa še kar traja, se širi in poglablja. Predvsem pa ni več samo finančna, zajela je vse razsežnosti človekovega družbenega življenja. Ko bi bila samo finančna in gospodarska, bi jo mogoče že premagali, a kritične postajajo tudi ekološke, socialne, politične in duhovne razmere. Vse bolj se krepi spoznanje, da gre v bistvu predvsem za krizo vrednot in da je tisto, kar je najbolj potrebno, temeljita sprememba v našem načinu življenja in dela.

S krizo bi morali razčistiti tudi na pojmovni ravni in se vprašati, kaj ta beseda, ki jo kar naprej izrekamo, sploh pomeni? V slovenščino je kriza prišla iz nemščine (die Krise), v nemščino iz latinske crisis, v latinščino iz starogrške krisis. Ha, ha, kriza se je torej začela prav tam, kjer se je v zadnjem času navidez najbolj zaostrila, v Grčiji. In kaj je starim Grkom pomenila tista njihova krisis? »Odločitev, ločitev« – kar se zgodi, če počneš tisto, kar pomeni glagol krino: »odrežem, ločim, odločim, razsodim«. Kriza torej izvorno pomeni stanje oziroma dogajanje, v katerem je treba sprejeti neko odločitev, se ločiti od tistega, kar je bilo, na kar smo navajeni, in sprejeti nekaj novega. Odrezati, ločiti, odločiti, razsoditi – to so glagoli, ki vodijo iz krize. Pa smo tega res zmožni, kaj takega res hočemo?

Naša pradavna prednika naj bi živela v raju, iz katerega sta bila izgnana. Današnji človek pa se, kot kaže, najbolje počuti v megamarketu, ki ga doživlja kot iluzijo raja, sredi dobrot, pripeljanih z vsega sveta. Se je še sposoben rešiti te iluzije, se iz nje sam izgnati in se odločiti za manj potrošniški in bolj trajnostni način življenja?