Skrbi za počutje in dobro formo muzejskih predmetov

Konservatorka-restavratorka Gorenjskega muzeja Marjanca Ambrožič Jeglič je pred nedavnim prejela najvišje stanovsko priznanje, nagrado Mirka Šubica za življenjsko delo.

"Nesebična, pozorna do kolegov in vselej pripravljena pomagati ter svoje strokovno znanje in izkušnje posredovati naprej," berem v obrazložitvi, ob obisku v njeni konservatorski delavnici pa jo spoznavam tudi kot dobro dušo vseh številnih predmetov, velikih in majhnih, ki se jih v vsem njihovem sijaju ogledujemo na razstavah Gorenjskega muzeja.

Torej, konservator pripravlja muzejske predmete, artefakte, umetnine … za hrambo, medtem ko jih restavrator obnavlja oziroma ponovno spravlja »v življenje«?

»Konserviranje je zaščita pred propadanjem z namenom upočasnitve nadaljnjih procesov propadanja in predmet v osnovi še vedno ostane tak, kot je, restavriranje pa je naslednja faza, ki vključuje neposredne posege na poškodovanih in propadlih predmetih kulturne dediščine z namenom njihovega lažjega razumevanja z istočasnim upoštevanjem njihove estetske, zgodovinske in fizične celovitosti, ko se predmet na primer za razstavo ali da bi ga bolje razumeli in razložili, dopolni, vendar še vedno tako, da se točno ve, kaj je originalno in kaj dopolnjeno. Če vzameva za primer stol, ki mu manjka noga. Med restavriranjem mu dodelamo nogo, ki je čimbolj podobna originalu. Ta je pripravljen, da stoji in ga lahko razstavljamo v njegovi funkciji. Če bi ga »zgolj« konservirali, bi ostal brez nog in ne bi mogel stati.«

Medtem ko se restavratorji že več let lahko šolajo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, pa za konservatorje ni specialne šole ali programa …

»Včasih je bil študij za restavriranje likovnih umetnin mogoč le kot podiplomski študij slikarjev in kiparjev na Akademiji za likovno umetnost, zdaj pa že nekaj generacij obstaja posebej program dodiplomskega študija restavratorstva. Prav tako so na isti akademiji uvedli tudi študij muzejskega konservatorstva. Z razliko od časov, ko sem na pot konservatorstva stopila jaz, je danes za pridobivanje strokovne izobrazbo poskrbljeno.

Po osnovni izobrazbi sem sicer kemičarka. Pred štiriintridesetimi leti sem se javila na razpis Gorenjskega muzeja, kjer so za konservatorsko delavnico potrebovali prav kemijskega tehnika. Razpis mi je takrat prekrižal pot in odločila sem se za službo, ki jo opravljam še danes. Imela sem veliko srečo, da me je v uk vzela nestorka slovenskega muzejskega konservatorstva, ing. Nada Sedlarjeva iz Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Prav ona nas je konservatorje kasneje tudi povezala med seboj, da si pomagamo drug drugemu in držimo skupaj. Kot vodja konservatorske delavnice narodnega muzeja je nenehno bedela nad vsemi konservatorskimi delavnicami. Njena posebna zasluga je, da je Gorenjski muzej leta 1991 pridobil in prenovil prostore za konservatorsko delavnico, tako, kot jo sedaj imamo. Če je recimo nek konservator strokovnjak posebej za tekstil, se bomo drugi za zahtevnejša konserviranja zagotovo obrnili nanj.

V naslednjih letih smo se tako izobraževali na različnih delavnicah in tečajih, ki so jih od ustanovitve leta 1993 naprej ogromno organizirali v okviru Društva restavratorjev Slovenije. V njem nas je danes približno 350, ko sem prišla v službo, pa nas je bilo nekaj več kot sto. Tisti, ki so se izobraževali v tujini, nas seznanijo z novostmi na področju stroke, drug drugemu pa naprej posredujemo tudi praktična znanja, ki jih z leti pridobivamo z izkušnjami.«

Menda ste v muzejski konservatorsko-restavratorski delavnici dolga leta delovali sami, preden ste dobili sodelavce?

»Medtem ko je kolegica Irena Jeras Dimovska zadolžena predvsem za restavriranje slik, kipov in muzejskih predmetov, ki so povezani z likovnimi deli, sem za konservacijo vseh drugih muzejskih predmetov enaindvajset let skrbela sama. Potem se je prižgala zelena luč za kadrovsko okrepitev. Prišel je France Jelenc, v zadnjih letih pa tukaj v delavnici, ki jo imamo v prostorih župnišča, sodelujeva z Zdenko Kramar. Oba sta s svojim znanjem, marljivostjo in inovativnostjo bistveno pripomogla k večji učinkovitosti konservatorske delavnice.«

Kakšna znanja potrebuje človek v vašem poklicu, ko gledam po delavnici, imam občutek, da morate biti predvsem ročno spretni, pa tudi tehnično znanje pri vašem delu ni zanemarljivo …

»V mojem poklicu moraš vsekakor biti čimbolj ročen, kot se reče. Je pa res, da se z leti naučiš različnih spretnosti, od obdelave lesa, šivanja, dela s kamnom ali kovino … Kadar so bile za kakšno stvar potrebne moške roke, sem »na pomoč« poklicala muzejske moške roke, predvsem so mi bili v veliko pomoč naši hišniki.«

Po kakšnem sistemu posamezne muzejske predmete sprejemate v delo, mar obstaja celo neke vrste »urgenca«?

»Lahko bi temu tako rekli. Urgentne stvari vedno delamo prednostno, bodisi predmete, ki jih je potrebno prednostno zaščititi, ker so v tako slabem stanju, bodisi tiste predmete, ki so namenjeni za kakšno razstavo ali predstavitev. Sicer pa, ko pride določen predmet s terena ali iz depoja, je potem konservator tisti, ki ga vseskozi spremlja na njegovi poti po muzeju, od preventivne konservacije na začetku aktivne obdelave v konservatorski delavnici do razstavnega prostora ali pa mesta, ki ga dobi v depoju. Odločim se, ali bom opravila samo preventivno ali pa aktivno konservacijo, slednjo, kadar je predmet v tako slabem stanju, da je to nujno. Takrat predmet ohranim takšnega, kakršen je, bistveno je, da upočasnim nadaljnje propadanje.

Pri našem delu morajo biti vsi postopki in materiali reverzibilni, torej raztopni. Predmeti se starajo, hkrati pa se vedno znova rojevajo novi postopki za njihovo zaščito. Ko nek postopek zastari in ga nadomesti novi, je treba staro zaščito odstraniti in predmet zaščititi na nov način. Razvoj v stroki je zelo hiter.«

Kako torej potem svojo pot nadaljuje nek, naj mu rečemo, »običajen predmet«, ki pride v vašo delavnico …

»Prva stvar je dokumentiranje. Potrebno ga je stehtati, zmeriti, zrisati, fotografirati … Slednje zdaj v času digitalne fotografije ni več tak problem. Podatki se vnesejo v računalnik, inventarna številka ga spremlja vso njegovo muzejsko pot. Nekateri predmeti gredo na razstavo, spet druge shranimo v depoje. Predmete seveda spremljamo tudi naprej, da vidimo, kako se kot tak obnaša. Če se še vedno kvari, gre znova skozi konservacijski postopek. Prav tako pa stalno bdimo nad eksponatom, ki gre v depo. Pri tem je seveda dobrodošlo, da tudi kustosi posameznih področij spremljajo predmete iz svojih zbirk in me opomnijo, če je kakšna potreba po vnovični konservaciji. Vedeti morate, da je v našem muzeju okrog 60 tisoč različnih muzejskih predmetov, pisnih dokumentov in drugih muzealij, pa različnih artefaktov in arheoloških ostalin. Tako včasih komično rečemo, da je v depojih moč najti vse, od paleolita do satelita. Gorenjski muzej ima več lokacij za depoje, od najbolje urejenega na Gubčevi 1 – imenovani Podmornica, Lužah, pa na podstrešju Mestne hiše, na Sejmišču, na Savski cesti 34, kjer se trenutno na začasni lokaciji nahaja tudi muzejska uprava …«

Menda ste prav vi tisti, ki tako rekoč za vsak predmet veste, v katerem depoju in na kateri polici se nahaja …

»To je včasih res. Dolgo časa sem že v muzeju in večina predmetov gre skozi moje roke. Za muzealijo, ki sem jo konservatorsko obdelala, še posebej, če je bila obdelava zahtevna, še kako dobro vem, kam sem jo pospravila. V tem času smo poskusili že več načinov, kako spremljati lokacije posameznih predmetov, da jih je v depoju čim lažje najti oziroma da vemo, kje se nahajajo.«

Pred leti, ko sem bil v enem od muzejskih depojev, se spomnim tistega šopka plastičnih rož, ki je bil aktualen ob odprtju karavanškega predora …

»Ta je v »podmornici«, mislim, da vem, na kateri polici.«

Bržkone gre za cel projekt, ko je potrebno posamezne predmete, nekateri imajo tudi trištevilčno težo in so njihove dimenzije v metrih, seliti iz depoja na razstavo ali z ene lokacije na drugo?

»To, kako se bo predmet premikal iz ene lokacije na drugo, je tudi del preventivne konservacije. Ponavadi, posebej za večje predmete, če je le mogoče, poskrbimo tako, da jih premikamo skupaj s podlago oziroma embalažo, v kateri je shranjen. Vsako spreminjanje okolja je lahko za eksponate škodljivo, pri tem mislim na hitre spremembo temperature, vlage in podobno … Recimo glavnik iz kosti, ki so ga letos izkopali arheologi in je star več tisoč let, hranimo med konservatorsko obdelavo na zemlji in v hladilniku …«

Zakaj?

»Tako shranjen ohranja enako vlago, kot jo je glavnik imel v zemlji, preden je bil odkopan. To vlago zemlje počasi nadomeščamo s kemičnim utrjevalcem. Glavnik zahteva zelo vlažno okolje, kajti ko pride zraven kisik, bi pri sobni temperaturi lahko nastopile plesni in bi se vanj naselile glivice, izsušitev bi povzročila pokanje. Oboje bi bilo za glavnik lahko pogubno. Zdaj ga vsakih nekaj dni premažem s tem utrjevalcem, in ga postopoma pripravljam za razstavo. Pisatelj Janez Jalen je nekoč dejal, da je treba staro rož'co kupiti s tegelcem. To velja za živo rastlino, še bolj pa za predmete kulturne dediščine častitljive starosti.«

O strpnosti in natančnosti, ki zahtevata veliko časa, pri vašem delu ne dvomim …

»Hitrost je v našem poklicu sicer precej relativna stvar. Če se dobro pripraviš na delo, potem to dobro steče. Res pa je, da je pri našem delu potrebno biti predvsem zelo temeljit. Na primer – pri predmetu, kjer to ni vidno na oko, je najprej potrebno raziskati, iz kakšnega materiala je, iz kakšnega kamna, kovine. Ko pri tem tudi naše izkušnje in naš mikroskop ni dovolj, predmet pošljemo v Narodni muzej ali na Inštitut Jožef Stefan ali na katerikoli institucijo, ki nam pri tem lahko pomaga. Pomembno je, da vemo, koliko ima določen predmet še uporabnega jedra, ali je bil v svoji zgodovini že kdaj dodelan in popravljen ali ne … No, njegova diagnoza potem odloča, skozi kakšen postopek bo predmet šel. Pri tem vselej sodelujem s kustosom, v katerega tematski resor sodi predmet. Če ima Irena zlomljen kos keramike, pride k nama z Zdenko, da ga zalepiva, in obratno, če ima predmet kakšne poslikave, pokličeva Ireno. Vse to bo lažje, ko bo enkrat zaživel načrtovani Center za premično kulturno dediščino, kamor se bosta selila tudi obe konservatorski in restavratorski delavnici. Ta bo na Savski cesti 34, v nekdanjem Intexu, kjer se trenutno še nahaja muzejska uprava.«

Kaj vas je pri vašem delu najbolj pritegnilo ... Se spominjate kakšnega predmeta, s katerim ste imeli še posebej veliko veselja?

»Težko bi rekla. Spomnim se, ko sem obnavljala neki stari dežnik, ki je zdaj na razstavi v Planšarskem muzeju v Stari Fužini. Ko ga zdaj vidim na razstavi, sicer ni videti nič posebnega, takrat pa se spomnim, mi je bila njegova obnova velik izziv. Dežnik je bil močno strgan, obledel in precej zdelan. Potrebno je bilo poiskati pravo blago, zato smo se povezali s tovarno Zvezda, kjer smo prišli do tako imenovanega »centelina«, potem je prišel na vrsto dežnikar, ki je v njegovo obnovo vložil vse svoje znanje … Skratka bil je cel projekt za en običajen star dežnik. Sicer pa sem v vseh teh letih največ opravkov imela s predmeti, ki nekako sodijo v etnološke zbirke. Tu sem postala tudi bolj domača in sem mogoče delala z večjim veseljem …«

Se je kdaj zgodilo, da postopek konservacije ni uspel?

»Naredi se. Takrat pride prav - takrat se zaveš, kaj pomeni reverzibilni postopek, ko vse materiale lahko odstraniš in se obrneš na kolege, če je kdo v svoji delavnici že imel tak primerek. Nekateri muzeji imajo namreč tudi specialistične delavnice za posamezne materiale. V zadnjem času sem se ravno ukvarjala z barvanjem konjske žime, ki jo potrebuje ena naših kustosinj za svoje delo, pa sem povprašala kolegico s Ptuja, ki je v tej zadevi bolj domača. Te dni jo bom poslala njej v obdelavo. Seveda pa tudi drugi za pomoč prosijo mene. Moram reči, da smo slovenski konservatorji-restavratorji, kar se medsebojnega sodelovanja tiče, pravi vzorčni primer, kako je to lahko uspešno.«

Kaj je trenutno v središču vaše pozornosti?

»Trenutno s kolegico predvsem pripravljava muzejske predmete, ki bodo šli v stalno zbirko, ki se pripravlja v Kieselsteinu. Pravzaprav, odkar so začeli obnavljati grad in smo v muzeju naredili koncept razstave Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, pospešeno pripravljamo eksponate, ki bodo tam na ogled. Že sedaj lepo povabljeni na odprtje in ogled. Veste, tudi muzejski predmet se mora dobro počutiti. Zanj mora biti vselej dobro poskrbljeno. Ko si na primer predmet ogledujemo na razstavi, ga občudujemo v vsej njegovi izpovedni vrednosti, a preden ta pride na razstavo, mi vidimo marsikaj, kar je obiskovalcu skrito. Na predmetu na primer vidiš sledi rok, ki so tolikokrat prijele ročaj neke posode, lahko čutiš toplino, s katero je bila ta narejena, s sicer skromnimi sredstvi, a je njen izdelovalec vseeno imel voljo in čas, da jo je naredil tako lepo … Pogledaš žensko obleko in vidiš, kolikokrat je bila ta oblečena, ker je že močno obledela, razen tam, kjer je skrbna gospodinja čez imela predpasnik … V predmetih tako začutim dušo in vidim njih zgodbe.«

Službo kraj odnesete tudi domov, mislim na to, koliko vam je zlezla pod kožo in je z vami tudi v siceršnjem življenju?

»Seveda ti taka služba zleze pod kožo, delo iz delavnice vedno hodi skupaj z mojimi mislimi. Ko smo doma v hiši menjali okna in stekla v njih, sem le-te prinesla v delavnico, češ kdo ve, mogoče jih bom pa kdaj potrebovala. To so stara stekla, ki niso ravna, in kot kaže, bodo ravno pravšnja za okna, ki smo jih dobili s terena, pa nimajo stekel … in bodo na razstavi Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti.«

Pred dobrim mesecem ste prejeli stanovsko nagrado Mirka Šubica za življenjsko delo na področju konservatorstva in restavratorstva. Kako gledate nanjo?

»Priznanje za življenjsko delo, je nedvomno veliko priznanje za moje dolgoletno delo. Predvsem me veseli, da so moji stanovski kolegi opazili delo in trud naše delavnice ter napredek, ki smo ga dosegli v vseh teh letih. Moji predlagatelji so rekli, da je pravi čudež, da ena oseba obvlada vse te lokacije muzejskih postavitev, razstav, depojev … Mi konservatorji smo sicer ena taka skrita služba muzeja, s tako nagrado pa se na neki način odprejo tudi vrata naših delavnic. Seveda pa je nagrada tudi odgovornost več zame. Delati dobro in skrbno kot doslej.«

Je letos že vse »h kraju«?

»Vedno imam občutek, da nekaj ostane za prihodnje leto. Tudi letos je bilo tako. Kaj »padalskega« je padlo noter, pa je zato kaj rednega počakalo.«