Knjiga o tistih, ki jih pišejo

Zbirka Slovenski književniki, ki jo že sedem bogatih let piše in ustvarja slovenistka in literarna poznavalka Marjeta Žebovec, je nedvomno edinstveno tovrstno knjižno delo pri nas.

Obstajajo različni knjižni izbori slovenski literatov, predvsem po literarnih smereh oziroma obdobjih, zagotovo pa je posebnost knjiga, v kateri so na zanimiv način predstavljeni vsi slovenski avtorji, razporejeni po datumih rojstva. Vsi, ki dobro pišejo, ne glede na to, koliko so napisali in iz katerega dela Slovenije ali sveta prihajajo. Pravkar sta izšli knjigi tistih, ki so bili rojeni v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

V sedmih letih šest knjig; pravzaprav osem, saj ste starejše avtorje predstavili v prvi, ki je izšla leta 2005, v letu 2009 je izšla še ena dodatna knjiga starejših avtorjev, lani pa ste obe izdali v drugi, urejeni in dopolnjeni izdaji. Ste si na začetku predstavljali, da bo nastala takšna zbirka Slovenski književniki? Jabolka, v katerega ste zagrizli, namreč kar noče zmanjkati …

»Skoraj vsako leto je kaj, ja. Nikakor pa si maja 2004, ko sva se z direktorjem Založbe Karantanija Davidom Tasičem začela dogovarjati o projektu, nisem predstavljala, da v Sloveniji toliko ljudi piše leposlovje. Menila sva se namreč za eno samo knjigo, vendar smo že čez dobrega pol leta vedeli, da bodo vsaj tri, zdaj pa, ko sem spoznavala literate, rojene od leta 1930 do 1939, sem se v polnosti zavedela tega, da smo Slovenci zelo ustvarjalen narod in da nam prav umetniška ustvarjalnost – ne le literarna, tudi likovna in glasbena – pomaga živeti in nas vedno znova poživlja.«

Od kod spodbuda za zbirko, je prišla, kot bi rekli od zunaj, ali ste tudi sami začutili, da v raznih izborih slovenskih literarnih ustvarjalcev manjkajo avtorji iz naše okolice, ki sicer niso širše slovensko prepoznavni in ne prejemajo nagrad, a ravno tako pišejo dobro. Ste tudi sami želeli izvedeti več …?

»Pobuda je prišla od direktorja Založbe Karantanija. Potem ko je videl, kako sem napisala življenjepis pisatelja Janeza Jalna, me je vprašal, ali bi na podoben način predstavila tudi druge slovenske leposlovne ustvarjalce. Njegovo ponudbo sem zagrabila z obema rokama, saj sem vedno rada brala, sploh dela slovenskih avtorjev. Pri tem me seveda zanima človek, ki piše: njegovo zasebno, poklicno in umetniško življenje, posebej me pri vsakem zanimata otroštvo in mladost, ki vsekakor predstavljata temelj za človeka, njegov pogled na svet in življenje. Pomembne so tudi fotografije človeka v različnih življenjskih obdobjih in situacijah, da si bralec lahko predstavlja, kakšna je oseba, katere dela prebira, posluša ali jih gre gledat v gledališče.«

Nekateri avtorji iz takih ali drugačnih razlogov tudi odklonijo sodelovanje v tej knjigi. Kako sami sprejemate to? Vas kdaj preganja občutek, da je izbor zato, čeprav ne po vaši krivdi, nepopoln?

»Vsekakor je vsak človek pri tem svoboden. Če ne želi tovrstne predstavitve, jo lahko odkloni. Po drugi strani pa lahko pride tudi do tega, da jaz nisem pripravljena objaviti predstavitve osebnosti, če ne dovoli objave slik …«

Vem, da ne gre za primerjanje posameznih avtorjev med seboj, pa vendarle drug ob drugem se lahko najdeta dva z zelo različnimi literarnimi dosežki, ob Prešernovem nagrajencu recimo avtor, ki je napisal zgolj pesniško zbirko ali kakšno knjigo?

»Ja, tudi to se dogaja. Veliko avtorjev, ki so predstavljeni v knjigah, je začelo ustvarjati v zrelih letih in nekako ob upokojitvi ali malo pozneje so izdali prvo knjigo. Nekateri so nosili v sebi toliko tega, kar so hoteli povedati, da so v desetih ali petnajstih letih izdali veliko del v knjigah, drugi – zlasti če gre za pesnike – le eno zbirko. To so kljub tem dejstvom kakovostni avtorji, znani v svojem okolju, v celotni Sloveniji pa večinoma ne. To, da je nekdo dobil veliko nagrad, drugi pa ne, nikakor ne pomeni, da dela nenagrajenega avtorja niso dobra.«

Pri knjigah, ki sta izšli letos v novembru, ste opravili tudi precej terenskega dela, saj je veliko avtorjev, rojenih v letih 1930-1939, še živih, starih sedemdeset in več let. Se je od prvih knjig narava dela spremenila?

»Terenskega dela je bilo veliko od knjige, v kateri so predstavljeni avtorji, rojeni od leta 1900 do 1919 naprej, saj je večina imela potomce ali druge sorodnike, tudi za nekatere starejše avtorje so bili sorodniki dosegljivi in sem jih obiskala ter dobila fotografije in podatke o njihovem zasebnem življenju in odnosu sorodnikov do literata, na primer. Res sem pa prevozila že celo Slovenijo in veliko večino zamejstva, le na druge celine ne grem, tam si pomagam z elektronsko pošto, telefonom, včasih stike navežem tudi s klasično pošto. Velikokrat je bilo potrebnega veliko truda in vztrajnosti, da sem prišla do podatkov o ljudeh – in včasih slišala vesele glasove po telefonu, ko so spet slišali nekoga iz domačih krajev.«

V obeh knjigah so tako avtorji, ki so se že v šolskih letih in izobrazbeno usmerili v literaturo in so danes širše uveljavljeni pisci, kot avtorji, ki so se pisanja učili ob mentorjih, ali so pisati začeli šele v tretjem življenjskem obdobju …

»In oboji so vredni vsega spoštovanja. Nekateri se zaradi življenjskih razmer niso mogli šolati, to, kar so hoteli izpovedati, pa jih je pripeljalo do tega, da so se začeli učiti nekaj, s čimer do takrat v življenju niso imeli veliko stika.«

Skupna značilnost avtorjev iz vaših najnovejših knjig je, da so drugo svetovno vojno doživljali kot otroci in jih je zaznamovala na različne načine …

»Drži, o tem sem veliko napisala v predgovorih.«

Tudi prve objave so nekateri našli v revijah, drugi so jih začeli s prijatelji sami izdajati, tretji so ustvarjali izza meja matične domovine …

»Slovenci smo tako ali tako po vsem svetu – taki, kakršni smo: ustvarjalni in iznajdljivi.«

Se strinjate z piscem Markom Hudnikom, da ljudje čedalje manj berejo domače avtorje? So vaše knjige na neki način spodbuda za vse, da bi pisali ali pa več brali naše avtorje?

»Vsekakor je to ena izmed mojih velikih želja, saj sem prepričana, da bi bilo marsikaj laže premagljivo, če bi brali več domačega leposlovja. Vsakdo lahko najde kaj zase, kaj, kar mu bo pomagalo prepoznati to, kar se dogaja v njem – in laže bo našel rešitev.«

Mar že zbirate podatke, naslove, telefonske številke tistih literarnih ustvarjalcev, ki so se rodili med vojno?

»Vsekakor. Že nastaja seznam.«