Gorenjski kraji na slovenski pisateljski poti (II)

Društvo slovenskih pisateljev načrtuje v začetku 2012 izdati knjigo Slovenska pisateljska pot. Sestavlja jo sto zapisov o pisateljskih točkah po Sloveniji; gorenjskih 18 je zanjo sestavil Miran Hladnik.

Nadaljujemo z gorenjskimi postanki na slovenski pisateljski poti. To pot vam v branje ponujamo še kraje oziroma postaje Josipa Vandota, Toneta Čufarja in Toneta Svetine.

Josip Vandot

Pravzaprav je vseeno, s katerega konca se podamo na obhod po Vandotovih točkah v Kranjski Gori. Recimo, da nam je bolj pri roki s parkirnega prostora pred hotelom Lek na zahodnem koncu mesta, od koder je le nekaj korakov do parka s kipom Kekca. Od tod je dobrih 200 metrov naprej proti središču pisateljeva rojstna hiša z avtorjevim doprsnim kipom in naslednjimi verzi na spominski plošči:

Tukaj rodil se je Josip Vandot,
pisal je knjige za mladi rod.
Živ ohranili mu bodo spomin
Kekec in Mojca in Kosobrin.

Od rojstne hiše dalje skozi center po 400 metrih pot pripelje do Liznjekove domačije na Borovški cesti 63, ki jo upravlja Gornjesavski muzej Jesenice in kjer je v kleti stalna razstava o Vandotovem življenju in delu. Tu se med drugim poučimo, da je kipa Kekca in Vandota kraju podaril beograjski kipar Nebojša Mitrić.

Josip Vandot je bil rojen 15. januarja 1884 kot deseti od ducata otrok v družini. Otroštvo je preživel v domačem kraju, v šole pa je moral od doma. Po maturi v Novem mestu je opustil misel na nadaljnji študij in – po zgledu svojega očeta železničarja – sprejel mesto uradnika pri železnici. Službeno so ga prestavljali iz kraja v kraj (Št. Vid ob Glini, Litija, Postojna, Trst, Gradec, Sisak, Slatina-Radenci, Pragersko), tako da je najprej sam, po poroki pa z družino spoznal Koroško, Primorsko, Štajersko in Hrvaško. Službe ni imel rad in se je že po 17 letih upokojil, se ustalil v Ljubljani in se posvetil pisateljevanju. Pred vojno se je družina preselila v Maribor, kjer so jih Nemci ob okupaciji zaprli in izselili na Hrvaško ter naprej v Bosno in požgali njegovo bogato knjižnico. Umrl je ob zavezniškem bombardiranju kraja Trnjanski Kuti pri Slavonskem Brodu 11. julija 1944. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Skoraj vse, kar je Josip Vandot napisal, je za otroke. Pisateljsko pot je začel z otroškimi pesmimi, izrazito vzgojnimi črticami, s knjižnimi ocenami in študijami o mladinski literaturi, poznan pa je po daljši mladinski planinski pripovedi s pravljično tematiko, tematiko divjih lovcev in pastirskega življenja. Jedro njegovega mladinskega pisanja je med 1918 in 1924 v reviji Zvonček objavljena serija planinskih pripovedi o 8–10 let starem fantiču Kekcu (Kekec na hudi poti, Kekec na volčji sledi, Kekec nad samotnim breznom). V knjižni obliki je za njegovega življenja izšla poleg zgodovinske povesti Prerok Muzelj (1939) samo prva od Kekčevih povesti (Kekec iz naših gora, 1936), po vojni pa so bile planinske pripovedke o Kekcu obilno ponatiskovane, prevajane, dramatizirane in ekranizirane. Leta 1951 so posneli prvi slovenski otroški celovečerni film Kekec (nagrajen je bil z beneškim levom), 1963 pa prvi slovenski barvni film (Srečno, Kekec!). Tretji film ima naslov Kekčeve ukane (1968). Vse je režiral Jože Gale, scenarist pa je bil pri prvem Frane Milčinski – Ježek, pri zadnjih dveh pa Ivan Ribič. Trilogija o Kekcu je bila prirejena za slikanico, ob filmu sta postali popularni Kekčevi otroški popevki, po njem so poimenovali slovenski in srbski otroški časopis, filmsko nagrado, pašteto ...

Kekec je veder pastirček, ki rešuje svojo otroško prijateljico iz rok divjih lovcev, divjih mož in žena (Bedanca, Prisanka, Škrlatice, Pehte). Pri tem je ujet, a z zvijačnostjo, pogumom in pomočjo zvestega psa vedno znova pobegne in celo dobi kako čudodelno zdravilo za svoje bližnje. Pogumnega Kekca je v naslednjih Vandotovih povestih (Leš v zameni, Romanje naše Jelice, Kocljeva osveta, 1925–27) nadomestil malo starejši in manj poznani junak Kocelj. Pravljično fantastiko je Vandot omejil z opisom nezavidnega socialnega položaja bajtarskih otrok na vasi, ki morajo kot desetniki v rejo ali pastirsko službo v tuje družine, in z idiličnimi popisi planinske narave. Filmske adaptacije so brez tega socialnega sporočila, ohranile in poudarile so samo planinsko idiliko. Ker je Vandot Kekca postavil v realni prostor (v Kranjsko Goro, kjer starejši domačini zase uporabljajo ime Borovci in ne Kranjskogorci, v Podkuže, v alpske doline in zatrepe za Akom, pod Špikom, v Krnico, Malo Pišnico, na Vitranc, Sleme in v Tamar), ga vzamemo v misel, ko nas na planinskih pohodih zanese tja, tako kot to že desetletja počno ljubljanski slovenisti z izleti »po Kekčevih poteh«.

Tone Čufar

Kateri slovenski kraj naj bi dal delavskega pesnika in pisatelja, če ne železarske Jesenice! Dramatik Tone Čufar se je rodil 14. novembra 1905 pri Markežu na Murovi (danes št. 13, sto metrov od cerkve proti vzhodu) v najstarejšem delu Jesenic kot tretji otrok v družini tovarniškega mizarja. Družina se je veliko selila, dokler niso zgradili svoje hiše v Podmežakli (Cesta 1. maja 69 – na njej je spominska plošča). Med prvo svetovno vojno je kot otrok pri stricu v Slamnikih nad Bohinjsko Belo pasel živino in v šolo zahajal le pozimi, na paši pa veliko bral. Izučil se je za mizarja, se vpisal v Ljubljani na Srednjo tehnično šolo, ampak raje kot v šolo hodil v gledališče, ter se po zgledu očeta zaposlil na Jesenicah v tovarni kot mizarski pomočnik. Zavzeto je deloval v delavskih prosvetnih društvih, nastopal proti verski zaslepljenosti, se zavzemal za pravice delavcev, za mir, svobodo in humanost. S 24 leti je postal član SKOJ-a (Zveze komunistične mladine Jugoslavije) in dve leti nato član Komunistične partije Jugoslavije. Pustil je službo in se posvetil le pisateljevanju. Živel je zelo skromno, saj honorarji niso prihajali redno. Ukvarjal se je z izdajateljstvom, bil urednik in novinar. Leta 1936 so ga za eno leto zaprli (komunistična dejavnost je bila namreč za državo prevratna in zato prepovedana), od česar je prvo polovico preždel v samici, drugo polovico pa v zloglasnem beograjskem političnem zaporu Glavnjača. Ko so ga izpustili, si je našel skromno plačano delo pri mariborskem Totem listu. Ob okupaciji je pred Nemci pobegnil v Ljubljano, tam živel pod izmišljenim imenom Karol Štrukelj in se vključil v ilegalno delo za Osvobodilno fronto. Vojna je kruto posegla v njegovo družino: brat je padel na Mežakli, starše so izselili na Bavarsko, njega pa so Italijani zajeli in internirali v Gonars. Ko so ga od tem prepeljali v Ljubljano, da bi ga izročili Nemcem, je bil 10. avgusta 1942 pri poskusu pobega ustreljen (na tem mestu, danes Prušnikova 3 v Šentvidu, je spominska plošča). Tri dni pozneje so daleč stran, v zaporu v Kosovski Mitrovici, ustrelili tudi njegovo partnerko, profesorico nemščine in levičarsko aktivistko Silviro Tomasini; po vojni je bila razglašena za narodno herojko. Tone Čufar je pokopan na starem jeseniškem pokopališču, ki je bilo leta 1977 spremenjeno v spominski park.

Za njim je ostalo prgišče objavljenih proletarskih pesmi na temo socialnega revolta, knjižno objavljena reportažna povest Februarska noč (1932) in drame Polom (1934), Ameriška tatvina (1935) ter Mali Babilon (1939), ki jo je napisal v zaporu. Vse drugo je izšlo v knjižni obliki šele po njegovi smrti: knjige kratke proze in dram ter trije delavski romani, od katerih je najbolj poznan Pod kladivom (1950).

Kulturno so Jesenice vse v Čufarjevem znamenju. Markira jih več njegovih doprsnih spomenikov: tržaškega kiparja Antona Sigulina, Nike Hafner in Jaka Torkarja (pred gledališča in v njegovi avli, pred šolskim centrom na Plavžu, ki nosi njegovo ime, in v spominskem parku – vsi so si zelo podobni). Po njem se imenuje jeseniško gledališče. V zavesti je tudi drugod po Sloveniji: v Ljubljani in Mariboru sta šoli z njegovim imenom (slednja izdaja časopis Čufarjev odmor), na njegov rojstni dan poteka festival ljubiteljskih gledališč z naslovom Čufarjevi dnevi, kjer za najboljšo predstavo, najboljšo žensko in moško vlogo podeljujejo plaketo v obliki medeninastega odlitka Čufarjevega portreta.

Da ne bo videti, kot da so Jesenice dale samo Čufarja. Na Jesenicah sta mladost preživela Pavle Zidar in Rudi Šeligo, sicer pa so zaradi regionalne porodnišnice Jesenice navedene kot rojstni kraj marsikateremu Gorenjcu iz desetletij po drugi svetovni vojni. Tu se dogaja Finžgarjev roman Iz modernega sveta (1904) in roman Kovinarji Mimi Malenšek (1950). Miha Mazzini je Jesenicam dal literarno podobo v visokonakladnem romanu Drobtinice (1987).

Tone Svetina

Prav neverjetno je, kako ima turistični kraj, kakršen je Bled, malo opraviti z literaturo, čeprav se prenekatero literarno delo dogaja prav tu, med prvimi Prešernov Krst pri Savici, na kar spominjajo verzi na obelisku, ki stoji ob jezeru pod blejsko cerkvijo. Župančič in Cankar sta zahajala sem v Kesslerjevo počitniško vilo pisat (in se ženit), pisateljsko društvo je imelo med Mlinom in Zako počitniški dom, mednarodni pisatelji so se zbirali na kongresih PEN, tu so živeli pesnica Vida Jeraj, pisatelj Peter Božič, malo stran v Zasipu je živel pisec lovskih in živalskih povesti Stanko Lapuh – pa se nikjer ne bahajo z njimi. Célo kulturno sfero zastopa šolnik Blaž Kumerdej, po katerem so poimenovali lokalno knjižnico, za oba na Bledu rojena popularna pripovednika, Toneta Svetino in Karla Mauserja, pa je zmanjkalo prostora v lokalnem kulturnozgodovinskem spominu. Njuna usoda je bila v marsičem sorodna: po letih sta bila le malo narazen, njuna očeta sta bila v službi oborožena (eden orožnik, drugi lovski čuvaj), v drugi svetovni vojni sta z orožjem v roki stala na nasprotnih bregovih, oba sta pisala poljudni tip proze in za oba bi danes lahko z zlorabljenim izrazom rekli, da sta zamolčana.

Emigranta Mauserja je v kulturno zavest z monografijo skušal priklicati France Pibernik, Tone Svetina pa kljub zelo veliki bralski odmevnosti in nekdanjim dobrim političnim zvezam tu nima nobenega kulturnega advokata več. Njegovi hiši sta v tuji lasti, skulpture razprodane. Zato je pravzaprav vseeno, kje se ustavimo za kratek premislek o Tonetu Svetini, ali na Mlinski cesti pred hišo št. 10, kjer je živel in so bili včasih pred hišo njegovi kipi, ali pred nekdanjo galerijo na 150 metrov oddaljeni Cesti svobode 39 ob jezerski obali. Na obeh krajih bo poleti težko parkirati. V stiski se vedno lahko umaknemo na blejsko pokopališče, kjer je takoj za glavnim vhodom Svetinov grob.

Tone Svetina je bil rojen 15. novembra 1925, v šolo je hodil v Kranju in na Jesenicah, 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko in je od tam prebegnil k partizanom. Po vojni je končal Srednjo ekonomsko šolo v Kranju in bil zaposlen v raznih političnih in upravnih službah. Po očetu lovskem čuvaju je podedoval ljubezen do lova, bil v 70. letih urednik revije Lovec in hodil na lov s političnim vrhom, tudi s Titom. Objavljal je lovske povesti (Lovčeva hči, 1957, Orlovo gnezdo, 1963, V kraljestvu Zlatoroga, 2007), ki se dogajajo v hribih, tako da jih je mogoče šteti tudi med planinske povesti. Plezalsko tematiko je uvedel v alpinističnem romanu Stena (1975), posvečenem plezalskemu prijatelju in pisatelju Ivanu Bučerju, ki je leta 1950 padel v navezi z njim v triglavski severni steni in preminul po spletu nesrečnih okoliščin dva dni pozneje, in legendarnemu alpinistu Jožu Čopu, ki je leta 1945, že precej prileten, s Pavlo Jesihovo preplezal smer v triglavski severni steni, ki se po njem imenuje Čopov steber. Pisateljevo življenjsko geslo, da je treba živeti nevarno, kaže na zgledovanje pri alpinističnem vzorniku Klementu Jugu in pri Vladimirju Bartolu. Umrl je 14. aprila 1998 na Bledu.

V vojni trilogiji Ukana (1965–69), ki ji nekateri pravijo tudi partizanski vestern, je popisal borbeno zgodovino XXXI. divizije in tematiziral tudi dotlej tabuizirane teme povojnih pobojev domobrancev in zaporov na Golem otoku. Avtor je za roman, ki ob Kranjčevem romanu Za svetlimi obzorji in Kavčičevih Žrtvah sodi med t. i. epopeje oziroma »vélike tekste«, prejel nagrado Prešernovega sklada. Kljub veliki popularnosti romana velja, da je do »razkritja« pobojev v zavesti javnosti prišlo šele desetletje pozneje, ko je o isti temi v intervjuju spregovoril Edvard Kocbek in izzval žolčen odgovor oblasti – ni to najlepše potrdilo »literarnosti« Svetinovega pisanja? Roman, ki mu barvo daje vohunska tematika, je doživel izreden bralski uspeh in pripravil avtorja, da mu je dodal še četrti in peti del, ki pa nista več roman v tradicionalnem pomenu besede, ampak nekakšen roman o romanu. Ukana je bila prevedena v češčino, srbščino in ruščino (tu menda pol milijona naklade!), predelana v radijsko igro in slikanico. Fabulativno najbolj zanimiva poglavja so locirana na Bled, ki je bil med drugo svetovno vojno štab Gestapa, policije in nemški obveščevalni center.

Svetina je bil tudi kipar in grafik. Njegove skulpture iz zvarjenih kosov orožja imajo protivojno sporočilo, naletimo pa nanje na vrhu Porezna, na Kozari, v Lescah, v Radovljici, pri hotelu na Pokljuki, v Trebnjem, v Križah in drugod. Bil je družbeno angažiran, zavzet za varstvo okolja (npr. proti zajezitvi Radovne, Tare in Soče) in za varstvo otrok in žrtev vojne.