Münchenska božična nevesta

Predbožični čas in adventne tržnice. Tisoče pisanih lučk, okrašene ulice, decembrski popusti, kuhano vino, punč. München, Dunaj, Salzburg.

Letos sem se odločila, da postanem del množice, ki si zaključka leta ne zna predstavljati drugače kot tako, da se za dan, dva odpravi iskat radost in božično razpoloženje k našim severnim sosedom. Najbolj me je navdušil Dunaj, ker se mi je zdel najlepše okrašen in tudi obiskovalcev se je trlo; Salzburg je bil s svojo adventno ponudbo najbolj primeren za slovenskega kupca, pa tudi kuhano vino in letos popularni punč sta bila cenovno ugodna, pravi obraz pa je pokazal šele pozno zvečer, ko so ga razsvetlile lučke, ko se je drsališče pred znamenitim Mozartovim spomenikom napolnilo in odelo v svoje barve. Bavarski München pa je bil spet nekaj posebnega. Morda zato, ker mu je do njegove čarobnosti, ki je prišla do izraza ob prvem mraku, spet pomagalo ogromno število pisanih lučk, popusti v trgovinah so polnili trgovine znanih blagovnih znamk za mlade; morda pa tudi zato, ker sem tik pred odhodom na avtobusni postaji naletela na simpatičen prizor, na skupino razpoloženih deklet, ki so bile pravzaprav del dekliščine, nevesta pa domačinka, Münchenčanka, z zelo dobro izgovorjavo angleščine. Dekleta so imela s seboj velikansko košaro, napolnjeno z alkoholnimi, nealkoholnimi in sladkimi dobrotami, bodoča nevesta – lahko ji rečemo kar Andrea, pa je imela nalogo, da na trgu, polnem ljudi, s kolesom sreče v roki najde 'žrtve', ki ji bodo za njeno 'dejavnost' plačale. Na kolesu je imela namreč napisane dejavnosti kot masiranje nog, petje, jodlanje, vriskanje, pitje kuhanega vina – ki si ga seveda ti plačal, plesanje in podobno. No, sem si mislila, zadnja bodoča nevesta, ki sem jo srečala na gorenjski vaški veselici, je na svoji dekliščini prodajala jabolka, meni pa se je ob vrtenju 'kolesa sreče' v soboto zvečer, sredi Münchna ta ustavil na petju. Žara in smeha je bilo dovolj, posluha manj, vendar upajmo, da ga bo zato toliko več v zakonu.