Ponos na preizkušnji

Časi so, kakršni so, in če ne drugega, se človek prilagodi hitreje, kot si pa predstavlja, da je to možno. Misli mi uhajajo dvajset let nazaj, ko se ni vedelo, ali bomo dočakali naslednji dan ali pa bomo morali s puško v roki braniti, kar je bilo … Ne bom napisal napadeno, ker bi nekdo lahko pomislil, da smo bili zares napadeni v borbi za osamosvojitev.

V tistih časih je bil šport na udaru ravno tako, kot je bila republika. Se spominjate ubogega Jureta Zdovca, ki se je sramoval lastne države, da bi se ne zameril v lastni državi. Ne, ni narobe napisano. In on ni bil edini, ki se je našel v preseku interesov. A šport je preživel. Ponosni smo bili, da smo na svojem in da v svojem imenu zastopamo svoje. Lepo in prav. Nekateri športi so z osamosvojitvijo pridobili veljavo, drugi pa so iz jugoslovanske močne in kvalitetne lige padli na raven posmehovanja. Vendar je zmagal državni ponos in zato se je gradilo naprej. Zdaj pa so prišli časi, ko ni boja za osamosvojitev, ampak za preživetje. Vse umira (razen naše volje) in šport prav tako. Kje sem prepoznal znake hiranja do smrti? Enako pogosto slišim, kako ljudje ostajamo brez služb kot kako športniki ostajajo brez sponzorjev, denarja, plač. Brez službe ne morejo, ker se lahko športajo tudi, če ne dobijo plače. Pa se res lahko? Stanje je na Gorenjskem zares obupno. Ne dolgo nazaj nisem mogel verjeti, da vrhunski nogomet nima sponzorjev, vaterpolo že dolgo ne, atletika se muči, tek na smučeh ugaša, košarka se je izvlekla v zadnjem hipu, kolesarstvo ugaša, rokometa ni, odbojka žanje, kar je sejala dolga leta, smučarija životari, hokej umira … In v vseh naštetih športih in še kakem smo bili Gorenjci vedno ponos države. Torej, da smo preživeli vojno, smo potrebovali motivacijo, voljo, zagnanost in ponos. Morali smo verjeti v prihodnost in verjeli smo, da lahko zmagamo, ne samo sodelujemo. Šport je paraliziran in se ne premakne. V glavah je samo strah brez načrtov za naprej …, ker so časi negotovi. Tisti, ki so nekoč vlagali v šport, danes vlagajo samo še v tiste, ki so zares dobri oz. v vrhunske rezultate, vendar pozabljajo, da bo v kratkem vrvica strgana in ne bo nikogar, ki bi lahko prišel do vrhunskega rezultata. Podjetja, ki podpirajo samo vrhunstvo, vedo, da se s tem da zaslužiti, ne vedo pa, da se da zaslužiti na dolgi rok, torej jih zanima samo ekspresna varianta, kako priti, zmagati, obogateti in … prodati. Tega smo se že navadili, zato smo hvaležni, da se znajdemo vsaj na ekspresni poti, seveda, če smo vrhunski. Težko je vedeti, da nas v najtežjih situacijah, ko niti kruha ni ali ga je zelo malo, igre držijo pokonci. Iz tega izhaja na primer pogruntavščina, da je v tako težkih časih zadnja opcija ukinitev iger. To naj bi pomenilo, da je za podjetje bolje, da razproda celoten vozni park z nekaterimi stroji vred, ki bi jih kupili tisti, ki bi radi delali, kot pa da vrže delavca na cesto ali neha podpirati domači klub, ki je zaslovel pod njihovim imenom in ga podpirajo generacije delavcev, ki so delali, da bi lastniki služili in tako lahko delno vračali v šport. Po kmečki pameti (ki je v takih primerih nujna) bi to pomenilo, da šele, ko mesto ostane brez nogometa, hokeja, košarke, smučanja, kolesarstva …, zares umre in potem ne potrebuje nikogar več, ki se smeji s plakatov, čigar ime obkrožamo na lističih vsaka štiri leta …