Vsi bi raje živeli doma

Stanovanjska skupina Vzgojnega zavoda Kranj v Škofji Loki praznuje deset let.

Med nami so otroci, ki zaradi slabih razmer, nasilja, zlorab, zanemarjanja in zapuščanja ne morejo živeti v svojih družinah. Takšnih danes ne nameščajo več v velike zavode, vsaj na Gorenjskem ne, pač pa lahko živijo v manjših stanovanjskih skupinah ali v tako imenovanih hišah. Ena od petih stanovanjskih skupin, ki delujejo v okviru Vzgojnega zavoda Kranj, in sicer najmlajša, je tudi v Škofji Loki, v Podlubniku. V tem času praznujejo deset let delovanja. Tam je našlo svoj drugi dom osem otrok, dve sta srednješolki, drugi so osnovnošolci, in svoje dneve preživljajo skupaj s štirimi vzgojitelji. V dopoldanskem času se jim pridruži tudi gospodinja. Saša Rozman Berce, socialna pedagoginja, ki v stanovanjski skupini dela šest let, pove, da se vzgojitelji pri delu izmenjujejo, vsak je en teden dežuren dopoldne, en teden popoldne in en teden ponoči. Vsak četrti teden so prosti, vendar to ne pomeni, da nič ne delajo, le neposrednega dela v skupini nimajo. Imajo pa v tem času sestanke na drugih ustanovah, s katerimi sodelujejo, na primer na centrih za socialno delo, ali pa govorilne ure na šolah. Otroke v tem času tudi peljejo k zdravniku, če je potrebno, na primer, k pedopsihiatru, ortodontu, okulistu ... in izpeljujejo vse tisto, kar sicer za otroka naredijo starši.

V stanovanjski skupini Škofja Loka so zaposlene tri socialne pedagoginje in en socialni delavec, v drugih skupinah v okviru Vzgojnega zavoda Kranj pa tudi pedagogi, psihologi, učiteljica razrednega pouka, a vsi ti morajo opraviti socialnopedagoško dokvalifikacijo. »Med nami je bil tudi že filozof. Moške vzgojitelje je namreč težje najti in so tako včasih tudi drugih, a sorodnih poklicnih profilov.« V vsaki skupini naj bi bil namreč vsaj en moški vzgojitelj, saj je prisotnost moškega lika za otroke zelo pomembna.

Navajanje na samostojnost

Kako poteka dan v skupini? »Naši otroci naj bi se zjutraj sami zbujali in vstajali, vendar so ravno zdaj spet pokvarjene vse budilke (otroci radi kaj »šraufajo«), tako da jih trenutno zbujamo vzgojitelji.« Samostojno zbujanje je sicer del navajanja na samostojno življenje. Zajtrk imajo po želji, pripravijo si ga sami. Kot pove naša sogovornica, v zadnjem času zjutraj jedo predvsem kosmiče na mleku, na kruh si redko kdo kaj namaže. Srednješolci gredo v šolo nekoliko prej, osnovnošolcem pa vzgojitelji še malo pomagajo in pogledajo, da se lepo uredijo. Domov začnejo prihajati po 12. uri. »Takrat se usedemo z njimi in poklepetamo o tem, kaj se jim je dogajalo čez dan.« Otroci imajo tudi svoja dežurstva: vsak je en teden zadolžen za pospravljanje in čiščenje dela skupnih prostorov. En teden je, na primer, dežuren v pralnici, teden dni v kuhinji, en teden je zadolžen, da hodi v trgovino. »Nikoli niso povsem prosti, vendar so nekatera dežurstva bolj priljubljena od drugih. Igralnico je treba samo občasno posesati, v kuhinji pa je precej dela, zlasti za malo starejše otroke in tiste, ki se znajo hitreje obrniti ter pomagati gospodinji pri pripravi kosila in pri pospravljanju po njem. Največkrat kosilo pojedo skupaj, vsaj šest jih vedno sedi za mizo.«

Šola je pomembna

Ob treh popoldne nastopi učna ura, otroci gredo v svoje sobe in delajo naloge in se učijo vsaj uro in pol. »Čas učenja se jim podaljša, če jim vseh domačih nalog ne uspe opraviti, ali pa takrat, kadar v šoli dobijo cvek.« Med njimi so hiperaktivni otroci, ki težko zdržijo pri učenju, imajo bralno-pisalne težave, težave z razumevanjem besedil, nimajo urejenih zvezkov, so vedenjsko problematični … Vse to botruje k temu, da imajo pri učenju in v šoli težave. Ker prihajajo iz nespodbudnega okolja, že pridejo s slabim učnim uspehom. »Vzgojitelji smo povezani s šolami in vztrajamo, da otroci izpolnijo šolske obveznosti. Med sabo so seveda različni: imamo dekle, ki dobesedno prosi, da ima dovolj miru in časa za šolsko delo, je zelo motivirana, pa tudi otroka, ki mu je šola zadnja skrb,« pove vzgojiteljica.

Potem ko končajo z nalogami in učenjem, nastopi prosti čas, ki je delno tudi organiziran v skupinskih dejavnostih. To so ustvarjalne delavnice, pogovori ali športne aktivnosti; vzgojitelj presodi, ali gredo lahko otroci prosto ven. Ob popoldnevih so na vrsti tudi skupinske družabne igre. Kaj pa televizija in računalnik? »Čez dan televizije ne gledamo, tudi računalnik je čez dan na voljo le za šolske potrebe. No, včasih naredimo tudi izjemo. Po večerji se umijejo, uredijo, potem lahko gledajo televizijo ali kaj delajo na računalniku, v hiši sta jim na voljo dva. Pri tem se izmenjujejo in vsi skupaj imajo na voljo uro in pol.«

Siti napornega sistema

Z odločbo, ki jo izda center za socialno delo, lahko otroci ostanejo v skupini do treh let, potem se jim ta lahko tudi podaljša. »To za otroke seveda ni najbolje, saj so po treh letih običajno že kar siti našega sistema, ki je za njih naporen. A ker je običajno tako, da se domače razmere v tem času nič ne spremenijo na bolje, so prisiljeni ostati pri nas. Imamo pa zelo dobre izkušnje z mladinskimi stanovanji. Dve dekleti sta, na primer, najeli tako imenovano mladinsko stanovanje, še vedno pa sta spadali pod naš program. Naš nadzor smo postopno zmanjševali in obe sta se pozneje zelo dobro znašli. Nekoliko več svobode in odgovornosti pa je tudi v srednješolski stanovanjski skupini.«