Vse mine

Besedilo: Damjan Šmid
Kategorija: GG Plus / nedelja, 18. december 2011 / 06:00

Na to sem pomislila, ko sem gledala most, ki pelje na pokopališče. Po njem je stopal moški, počasi in s sklonjeno glavo. Ni bilo treba ugibati, kje je bil. Z druge strani je prihajala proti mostu starejša gospa. Skozi prozorno vrečko se je videla sveča. Na mostu sta se srečala. Gledala sem ju, če se bosta pozdravila, če bosta dvignila glavi. Njun korak se ni ustavil. Druži ju samo skupna pot, čez most in nazaj. Mogoče v samoto, mogoče med ljudi, kdo ve. Koliko ljudi bi zavrtelo čas nazaj, če bi ga le mogli. Popoldan berem knjigo Veslanje brez vesel. Je knjiga o življenju, ki jo je napisala ženska v letih, ko je umirala. Ko jo priporočim za branje, mi ljudje pravijo, da nočejo brati žalostnih knjig. Pa zgodba pove več o življenju kot o smrti. Kajti šele takrat, ko nam odmerijo čas, se zavemo, kako bi ga lahko drugače preživeli. Zato so takšne knjige koristno predpraznično branje. Da se zavemo, da smo živi. Ne bojmo se odmerjenega časa. Tako in tako prevečkrat mislimo, da smo neuničljivi in narejeni za vedno. Rada srečam ljudi, ki živijo danes. Ne hitijo, ampak živijo. Dva takšna sem srečala na poti proti Ljubljani. Bila sem v koloni vozil, kjer smo vsi hiteči postali stoječi. Nekateri nemirni, drugi vdani v čakanje in tretji so si našli zaposlitev v avtu. Onadva pa sta stopala počasi po pločniku in se držala za roke kot sredi maja. Nisem ju mogla nehati gledati. Uročila sta me z vsem, kar sta kazala. Njegov nasmešek – če bi ga videli, bi verjeli v ljubezen. Ves njegov obraz je bil en sam nasmeh. Saj veste, ko lahko celo začutite to radost, čeprav ni vaša. Nič drugega ni bilo, mogoče bi sama dodala še mir, ki sta mi ga poslala v avto. Ugasnila sem radio. Za hip sem ujela njun pogled. On še vedno nasmejan, ona pa tako lepa, najlepša. Kot da se nista dotikala tal. Kar ukradla bi ju in posedla na zadnji sedež, da bo ju imela tam kot svetinjici na oltarju, kot varuha ljubezni in današnjega dne. Za seboj sta imela več kot sedemdeset let in pred seboj – današnji dan. Podarila sta mi ga in me spomnila, da je danes ta dan. Dajem vam ga naprej. Vzemite ga, preden mine in se izgubi za vedno.