Začetek brez zapletov (1)

»Greš zraven v Kalifornijo?« je Gorazd izstrelil vprašanje. Nisem veliko razmišljala, preden sem odgovorila pritrdilno. Amerika se je meni vedno zdela tako daleč. Saj veste, kako Slovenci največkrat planiramo dopuste: če ne razmišljamo o Hrvaški, potem največkrat Tunizija, Egipt, Grčija, nekaj malega filozofiramo od peščenih plažah, zbiramo in zberemo denar za kakšno Tajsko, tako da če ti Amerika pade v naročje na način, kot je meni, ko dobiš možnost spoznavanja ljudi v bolj popotniški obliki s človekom, ki San Francisco pozna skoraj kot svoj žep, potem kaj veliko res ne razmišljaš.

Gorazd Rainar, šef manjše hiše učenosti v Ljubljani, Lo-guma, pravzaprav bi temu rekli na Gorenjskem, da 'prodaja' inštrukcije, je zaljubljen v Ameriko, še posebej v San Francisco in Los Angeles. Tokrat se je odločil, da povpraša, če bi šel še kdo z njim. Na koncu se nas je nabralo za en družinski avtomobil. Najmlajši, dvajsetletni Matic iz Domžal razmišlja o študiju čez lužo, Ptujčanko, ki sicer živi v Ljubljani, Petro, je pritegnila zamisel, da bi lahko videla Berkeley, Stanford, znano kalifornijsko univerzo v Los Angelesu, ki jo poznamo pod kratico UCLA in je bila ustanovljena 1919 kot južni kampus Univerze Kalifornije in je danes za Berkeleyem drugi najstarejši del tega sistema, se fotografirala z Marcom Zuckerbergom, pokazala s prstom na napis Google pred glavno njihovo stavbo v Silicijevi dolini; medtem ko je Urška največ pozornosti posvečala sanjam o 'šopingiranju' v Ameriki. Osebno pa sem se veselila vsega po malem, predvsem pa srečanja z Igorjem Korošcem, Kranjčanom, prijateljem iz srednje šole, ki ga nisem videla že celo večnost.

Pot nas je najprej vodila do Budimpešte, potem z letalom do Frankfurta, kjer smo našli prijetno kavarnico, mladina je na plano potegnila iPode in iPade, nekaj nergala okoli dostopa do brezplačnega interneta, čas je mineval in nadaljevali smo let v San Francisco.

S frankfurtskega letališča mi je še najbolj ostala v spominu zemeljska stevardesa, ki je v polomljeni angleščini in z žvečilcem v ustih razlagala, da naj se potniki za Ameriko, ki nimajo ameriškega državljanstva, postavijo v levo vrsto. Nihče je ni razumel. Kasneje smo izvedeli, da je po mikrofonu klicala tudi skupino petih Slovencev. Menda …

Naša ameriška avantura se je nadaljevala po desetih, enajstih urah leta, ko smo pristali v San Franciscu, prevzeli vozilo, se nastanili v bližini San Francisca v San Mateu, prestavili ure za devet ur nazaj, zvečer pa ob rabarbari kot osvežilni prilogi k pikantnim perutničkam nazdravili s kozarcem vina iz njihove dežele vina Nape Valley s klasičnim: »Dobrodošli v Ameriki.«

(Se nadaljuje)