Dovolj bo višav, smer morje

Uhhh, kako prija pogled z vrha, ko se ves svet brez kakršnega koli strahu odpira pred teboj. Vse do Slovenije, če seveda srečaš francoskega Slovenca.

Vzpon je res super, vozimo se med travnatimi pobočji, skalami, ljudje hodijo po hribih … Bilo bi lepo, če bi človek enkrat prišel sem z namenom malo planinarit, razmišljava z Darjo. Mnogi v te kraje prihajajo prav zato, še več se jih samo pelje preko. Tako kot mi. Col de la Bonette naj bi po nekaterih virih veljal za najvišji prelaz v Evropi, a so menda trije v Alpah še nekaj metrov višji. Namreč, ko se iz ene doline pripelješ do prelaza, si na višini 2715 metrov in se že lahko obrneš navzdol v drugo dolino. Možno pa se je zapeljati naokrog po panoramski cesti okrog hriba Cime de la Bonette in se ustaviti pri spomeniku na 2108 metrih. To seveda naredi večina turistov kot mi; če bi se vsak dan vozil čez prelaz v službo, bi zagotovo izbral »direktnega«. Več: če je dovolj prostora na majhnem parkirišču ob spomeniku ali pa nižje ob cesti, skorajda ni junaka, ki se ne bi povzpel tudi na vrh hriba, ki je tako rekoč na višini našega Triglava: na 2860 metrih. Pet minut hoda pa smo na vrhu, kjer se odpre čudovit razgled na vse strani. Prelepo. Opravimo »japonske zadeve«, fotografiranje levo, desno, spodaj in zgoraj in kar hitro obrnemo, saj je do Nice še daleč. Drži pa, da je Col de la Bonette najvišji prelaz v Evropi, čez katerega poteka tlakovana oziroma asfaltirana cesta in da velja za najvišjo točko, prek katere je doslej potekal Tour de France, nanj pa so se kolesarji doslej povzpeli že triintridesetkrat.

Užili smo še zadnje trenutke »redkejšega zraka« in se spustili v dolino, Slavc je šel s svojo ekipo ter svečko in pol sicer nekoliko počasneje naprej, midva z Aljažem z daljšim postankom ob še eni zapuščeni vojaški postojanki za njim. Prav tam, na parkirišču, nam navdušeno maha nekdo s klobukom (zdel se je kot Indiana Jones). Od kod ste, je vprašal v francoski primorščini, kot smo ugotovili kasneje. Če me spomin ne vara, mu je bilo ime Danijel, je pa potomec staršev iz vipavskega konca, ki so se v šestdesetih letih preselili na Azurno obalo nekam blizu Nice. Vsako leto hodi na počitnice v Slovenijo, zato ni čudno, da mu gre slovenščina tako dobro od jezika. No, pa naj še kdo reče, da smo Slovenci majhen narod … Povsod nas je dost'.