Gremo sonce gledat

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Šport / četrtek, 1. december 2011 / 06:00

Med ljubitelji telesnega gibanja se je zadnje tri tedne vsilila "dama" z imenom Inverzija.

O njej smo slišali samo spodbudo. Ponuja toploto in pri njej je veliko lepše kot pri nas … le do nje moramo. Bila je nad osemsto metrov nadmorske višine, torej predvsem nad našimi glavami, tako lepa, tako drugačna in toliko toplejša.

Časi so se spremenili. November vse do zdaj ni bil za nikamor. Bil je vakuumski mesec med jesenjo in zimo, bil je mesec, ki ga maral ni nihče in bil je vedno črna ovca na koledarju. Včasih je imel vsaj devetindvajseti november, danes še tega nima. Ostal mu je uvod, tisti prvi november, in potem šteti dnevi sivine, invalidni dnevi, polna čakalnica Veselega decembra.

S polnimi rokami dela niti nismo opazili, da je nad nami sonce. Pogled skozi okno je bil ena sama melanholija. Včasih pride prav dan, mogoče dva, nikakor pa ne tri tedne, kar znese enaindvajset dni brez sonca. Na kaj vse se človek navadi!? Tudi na življenje brez sonca. Ampak, šli smo ga gledat. Videli smo ga nekje nad glavami, vendar smo se morali zelo potruditi. Ni zadostovalo samo na prste stopiti. Morali smo v gojzarje in stopati visoko. Trud je bil poplačan. Pol ure, eno uro sonca na dan je zadostovalo za polnjenje baterij. Zadostovalo je tudi za prepričanje, da zgoraj še vedno nekaj sije.

Inverzija ni nova punca v vasi. Inverzija je toplotni preobrat, kar naj bi pomenilo, da je pri nogah hladneje kot pri glavi. Inverzija je na ti z meglo, ki se ji lepi od gležnjev pa vse do vratu. Inverzija pride k nam v hladni polovici leta, ko se težji zrak uleže na dno kotlin, ravnin in tam počiva več tednov. Vlaga v tem zraku se kondenzira, zato nastane pri tleh gosta plast megle, višje lege pa imajo sončno in toplo vreme …

In zgoraj drugi svet! Tako malo je treba, da bi doživeli nekaj čisto drugega. Tako malo? Treba je najprej inverzijo spoznati, potem obuti planinske čevlje … to pa ni tako lahko. A če nam to uspe, se nam nekje na vrhu nasmeh tako prileže, da se spomnimo na tisti polnilec, ki nam polni telefone, da smo sploh v stiku s preostalim svetom. Da. V teh meglenih časih smo se polnili na višini, tam, kjer je november lep in ni z meglo zlepljen.