Drugi časi, druge vrednote (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. november 2011 / 06:00

Goran mi končno pove, da od te tožbe ''ne bo nič'', ker je s to punco samo ''enkrat nekaj imel'', takrat, ko so bili na terenskih vajah v Beli krajini. Ko sem malo premešala datume, sem ugotovila, da sva v tistem času že živela skupaj, bila par in vse drugo. Ko mu to rečem, skomigne z rameni, češ kaj pa morem, saj se je sama motovilila okoli mene. Takega ga res nisem poznala, prisežem, da ne. Tudi po videzu ni nikoli dajal občutka, da je babjek, da mu je vsaka dobra. Pozneje, ko je otrok spal, sva imela dolg pogovor in enkrat vmes mi je rekel, da se pač ''blondinkam, ki imajo dolge skodrane lase'', enostavno ne more upreti. Četudi so tvoje študentke, sem se zgrozila. Moje vprašanje je ostalo brez odgovora …!

Potem se je Agata razgovorila o nezaupanju, ki se ji je kot rakasta rana zažrlo v dušo, jo izpodjedalo, da je postalo življenje nemogoče. Vsako besedo, ki jo je Goran spregovoril, je stokrat pretehtala, nič več mu ni verjela, pričela ga je zalezovati, kadar je bil več dni odsoten, se je počutila peklensko in niti otroku se ni mogla posvečati tako, kot bi bilo treba.

»Spomnila sem tudi se na tisto ponesrečeno pripombo o tem, kako se mož ne more upreti blondinkam. Poiskala sem Goranovega kolego, sprva se je branil, da bi karkoli povedal, jokala sem, padla sem na kolena, moledovala, naj mi ne skriva tega, kar bi morala vedeti, naposled se je le omehčal in potem sem prisluhnila nekaterim zgodbam, ki so bile, to vem, olepšane in prilagojene mojim ušesom. Vseeno sem iz njih razbrala, da mi nikoli ni bil zvest, še med nosečnostjo je na veliko flirtal z eno od asistentk, ki ga je sama dala na čevelj. Ženske so ga imele rade, nasedle so na njegovo mirnost, uglajenost, pozornost, na to, da je deloval zelo ljubeče in nenevarno. Veste, to so strahotni trenutki, ko ležeš v posteljo s človekom, ki ti pomeni vse, obenem si ga ne upaš dotakniti, ker ne veš, s katero se je čez dan objemal. V tistem času sem veliko shujšala, imela sem slabo kri, nekajkrat sem celo omedlela, enkrat sem imela v naročju sina. Uvidel je, da se ni več šaliti, prisegel mi je, da bo poslej drugače, da bo več doma in da bo na terenske vaje ter na kongrese in podobno pošiljal druge. To se je res zgodilo. Moram reči, da nama je bilo kar nekaj časa lepo, spet sem malo laže zadihala, spočela sva drugega sina, nosečnost je bila lahka, tako da naju ni ovirala pri nežnostih. Četudi ni bilo treba, je pogosto sam pazil na starejšega sina, vozil ga je na plavanje, da sem lahko doma počivala. Bila sem prepričana, da me imajo bogovi radi in da ne bo več krutih preizkušenj,« trpko nadaljuje pripoved Agata.

Rodil se je drugi sin, ki je bil ob porodu precej velik, zaradi nepazljivosti, morda tudi nespretnosti babic, se je grdo raztrgala, šivi se nikakor niso hoteli zaceliti, kar jo je motilo pri hoji in tudi sicer.

»Goran me je vsak večer vprašal, če ''kaj bova'', pa sem mu odgovorila, da ne, ker me še vse boli. Resnici na ljubo, tudi sicer me je želja po moškem minila, v sebi nisem čutila nobene strasti, nič. Rada pa sem se crkljala, kar je bilo spet povezano z več zabavnimi trenutki, saj sem imela veliko mleka in če me je Goran malo bolj stisnil k sebi, sva bila oba mokra,« se nasmehne Agata.

Takrat se je Goran že družil z žensko, s katero se je spoznal takrat, ko je sina vodil na plavanje.

»Včasih, ko ljudje niso imeli na voljo niti telefona, kaj šele interneta, se je bilo težje dogovarjati za različne zmenke, zato je tudi marsikatera zveza sama po sebi propadla,« ugotavlja in nadaljuje: »Danes pa gre partner na stranišče, se zaklene in telefonira, ne da bi kdorkoli vedel. Ali pa pošilja SMS-e. Si odpre elektronski naslov, za katerega ve samo on. Tudi Goran je marsikaj počel, na kar niti nisem bila pozorna. Do mene in do obeh otrok se je še zmeraj obnašal zelo lepo, mogoče celo preveč, bil je nežen, pozoren, njegovi mami so zmeraj prišle v oči solze, ko nas je gledala. Denarja nama ni manjkalo, otroka sta včasih staknila kakšen prehlad, drugače pa smo bili zdravi. Lahko rečem, da smo na zunaj delovali kot marsikatera druga družina, ki jim gre vse po maslu. Ne bom pozabila nedelje, zjutraj sva še skupaj spala, bilo nama je lepo, ker sta tudi otroka malo potegnila. Goran me je držal objeto, božal me je po hrbtu, potem pa mi je kar naenkrat rekel, da mi mora nekaj povedati. Prikimala sem, brez kakšnih zlih misli. Zelo mirno, kot bi govoril o vremenu, mi pove, da se bo odselil, da bomo prodali stanovanje, da bo on živel drugje in da se je tako odločil in bi bilo brez smisla, če ga pregovarjam, naj ostane. Mislila sem, da me bo zadušilo, da bom umrla. Predstavljate si, da bi se še pol ure pred tem ljubili z možem, potem pa vam ta mirno reče, da odhaja? Vstal je iz postelje, se oblekel, mi rekel, naj ne zganjam teatra - ter odšel …''

Nič mi ni bilo jasno.

''Kako odšel?'' sem jo nejeverno vprašala.

(Se nadaljuje)