Čez najvišji vrh Toura

... samo ne na kolesu kot tista dvestoterica na kraljici kolesarskih dirk, imenovani Tour de France, ampak le malenkost hitreje s spačkom.

Vožnja čez gorske prelaze. Zakaj že? Zaradi enkratnih pogledov na gole gorske vrhove, jezerca, potoke, ki curljajo v dolino, zaradi čudovitih neskončnosti vijugastih cest, duševnega počitka sredi navidezno nekoristnega sveta, kjer … hmmm, kjer bi vladal blažen mir, če se mi, raznorodni turisti v avtomobilih in na motorjih ter iskalci športnih izzivov na kolesih, ne bi tako množično valili v ta rajski svet. Zakaj ljudje v preteklosti niso raje potovali ob reki po dolini in so namesto tega tiščali gor pod nebo? Kakopak je bil osnovni razlog tudi tokrat strateške narave. Seveda so poti vodile tudi po dolinah, ampak tu zgoraj, tik ob meji z Italijo (ta teče po gorskih vrhovih), so Francozi postavljali utrdbe in vanje pošiljali vojaške posadke, da so varovale mejo.

Tako je bil prelaz Col de la Bonette recimo zgrajen leta 1860, v času Napoleona III., takega kot je danes, pa so speljali sto let kasneje, leta 1960. Ko smo že pri vojski, kak kilometer, dva s severne strani na poti proti vrhu prelaza sameva zapuščena vojaška utrdba Restefond, zgrajena v času med 1. in 2. svetovno vojno. Tabla s skico utrdbe nas v francoščini pouči, da je stavbe za zaščito države pred sovražno invazijo dal zgraditi Andre Maginot, konec dvajsetih let prejšnjega stoletja francoski obrambni minister. Gre namreč za del tako imenovane Maginotove linije, ki so jo v prvi vrsti gradili na meji z Nemčijo, očitno pa tudi z Italijo. Projekta mu ni uspelo dokončati, ker je leta 1932 umrl.

S spački smo se iz doline, mesteca Jausiers na približno 1200 metrih nad morjem, veselo zagnali v breg s ciljem: premagati več kot še enkrat toliko, natančneje 1600 višinskih metrov. Midva z Aljažem nekoliko bolj suvereno, Slavc z zalepljeno svečko pa nekoliko počasneje, a pogumno za nama.