Preko gora torej

Lahko bi izbirali s trganjem listov iz cveta marjetice po sistemu "ljubi - ne ljubi", v našem primeru torej "po dolini - čez gore", a kaj, ko je vožnja čez gore vselej velika preizkušnja, pa še razgled je ponavadi tako lep.

»Če bo vreme ugodno in če imate voljo v enem dnevu prečkati ene tri Vršiče, lahko splezamo na najvišji prelaz v Evropi,« je teden pred odhodom na pot po elektronski pošti namignil Aljaž, tudi sicer naš običajni avtor okvirnega programa potovanja. Kar pomeni, da bi se iz Briancona na tistem »vogalu« Francije, ki meji na Italijo in Švico, pa do našega dnevnega cilja Nice na Azurni obali, zapeljali nekoliko bolj naravnost čez hribe in ne naokrog po dolinah. Namesto vožnje po široki regionalki, večinoma tudi avtocesti po dolini reke Durance (ki teče tudi skozi Briancon) smo pogumno izbrali pot, po kateri bi se na tej relaciji najbrž peljali takrat, ko je spaček prvič zapeljal po francoskih cestah, torej par let po drugi svetovni vojni. V tistem času je bila to bržkone najboljša in najhitrejša cesta iz severa proti jugu.

Kakopak smo izbrali drugo možnost, kar je povsem v slogu naših potovanj, naša klasika: ni ga potovanja brez gora zapeljevanja. Tako smo kljub »vajam s svečko« izbrali dva gorska prelaza, prvega po imenu Col de Vars na nadmorski višini 2108 metrov in drugega, prvemu večjega brata, Col de la Bonette na nadmorski višini 2715 metrov. Od Briancona smo namerili kakih 230 kilometrov, kar je seveda nekoliko manj, kot če bi šli naokrog po avtocesti, ampak kot rečeno je bilo tokrat v ospredju premagovanje višinske razlike in ne komfort. Večkrat med tem »hribolazenjem« sem razmišljal, kdo in zakaj so gradili vse te neskončne ride v breg, da bi se potem lahko ponosni spustili v dolino na drugo stran gora. Našel sem tudi nekaj odgovorov na to temo ...