Francoski paradoks

Ste že slišali za francoski paradoks? Ta je v tem, da je pri Francozih, kljub temu da pojedo veliko »nezdrave« hrane, manj srčno-žilnih bolezni kot pri nekaterih drugih visoko razvitih nacijah. Francozi so poznani kot veliki gurmani, do hrane imajo tako rekoč pobožen odnos, pri pripravi svojih jedi ne varčujejo z maščobo. V primerjavi z Američani, denimo, katerih fast food velja za izrazito nezdravo hrano. Povprečen Francoz naj bi (tako berem) v letu 2002 zaužil kar 108 gramov maščobe živalskega izvora na dan, povprečni Američan pa »le« 72 gramov. Francozi zaužijejo štirikrat več masla, 60 odstotkov več sira in trikrat več svinjine kot Američani, pa vendar so pri njih srčno-žilna obolenja veliko redkejši pojav kot pri Američanih …

V tem je torej ta paradoks, taki so podatki. In zakaj je tako? Večina ta efekt pripisuje dejstvu, da Francozi redno in ob hrani pijejo rdeče vino. V njem pa je fenolna spojina, imenovana resveratrol, nahaja se v kožici grozdnih jagod. »Rdeča vina, v katerih je največ resveratrola, so vina iz sort cabernet sauvignon, shiraz, merlot, med našimi znanimi sortami pa omenimo modro frankinjo, ki tudi vsebuje večjo količino te snovi. Dolenjci vam bodo povedali, da je to zaradi tega, ker je modra frankinja pri njih na takih legah, da se mora obnašati samozaščitno. Že pred desetletji so ugotovili, da resveratrol spada med najbolj učinkovite antioksidante.« Tako berem v knjigi Vinske bravure, ki je pred letošnjim martinovim izšla pri založbi Modrijan. (O Medvedovi knjigi več na www.gorenjskiglas.si/novice/gg_plus/index.php?action=clanek&id=55291)

Iz gornjega seveda ne sledi, da lahko jemo več mastne hrane, če zraven popijemo še kozarec rdečega. Pretiravati tudi v tem ne kaže, je pa očitno dobra kombinacija. Domača klobasa in dva deci merlota, kaj češ boljšega. Tu pa naletimo še na en paradoks, ki je umetne narave in so nam ga vsilili v zadnjih letih. Gre za to, da je večji del Slovenije vinoroden, trta in vino sta pomemben del našega gospodarstva in kulture. Že dolgo je tako in to še ni paradoks. Do tega pridemo šele, ko nam hočejo v zadnjih letih povsem prepovedati, da bi ga v primeru, če vozimo, pred tem popili kakšen kozarec, tudi če je zraven obilne in močne hrane. Kakšen kozarec pravim, ne cel liter. Gre za izganjanje tobačnih in alkoholnih duhov iz te družbe, za svojevrstno protikadilsko in protipivsko segregacijo. Kadilci in pivci so pri oblasteh in raznih dušebrižnikih v očitni nemilosti. Pri prepovedi kajenja v javnih prostorih se je pokazalo, da je imel zakonodajalec prav, lepše in bolj zdravo je sesti v gostinski prostor, če ni zakajen. Kaj pa pri kampanji za 0,0 alkohola v krvi, kadar voziš?

Zagovorniki tega ukrepa se sklicujejo na število in grozo prometnih nesreč, ki jih povzročijo vozniki pod vplivom alkohola. Hkrati pa nespretno prikrivajo uradni podatek, da je od vseh prometnih nesreč le 12 odstotkov takih, ki jim botruje alkohol. Kaj pa preostalih 88 odstotkov, ki jih torej povzročijo trezni? Bi ne kazalo kaj več storiti tudi proti drugim povzročiteljem in preventivi le-teh? To sprašujem v bližini vinskega praznika in zavedam se, da je to le retorično vprašanje. Mogoče je res še najboljše, da se navadimo na to, da takrat, ko vozimo, ne pijemo, ko pijemo, pa ne vozimo. Very einfach. Bili so tudi drugačni časi, a so mimo. Osredotočimo se raje na francoski paradoks. Ta nam dopušča okusno in prijetno možnost, da kaj dobrega pojemo in zraven popijemo še malo dobrega vina; zgolj »kozarček« je po mojem premalo, dva ali trije so pa že nekaj (malega). Kadar ne vozimo, seveda, takrat ni omejitve. Dober tek in na zdravje!