Bo moč kreacije novega denarja vzeta iz rok zasebnih bank?

“Ekonomija je motor, ki potrebuje olje, in to olje so finance...” Michael Bear, Lord Mayor of City of London Corporation*

Dandanes malokdo razume zgodovino denarja ter proces njegovega nastajanja v sodobni družbi. Celo med ekonomisti in bančniki ni enotnega mnenja o izvoru, naravi ter nastajanju denarja. Sam zgodovinski izvor tega medija izmenjave je zavit v tančico skrivnosti, toda dejstvo je, da se je moderno bančništvo na Zahodu pričelo z bankirskimi hišami v Italiji ter kasneje v Nemčiji, ki so v 16. stol. ustvarile inovativne finančne instrumente kot so menice (‘Bills of trade') in obveznice ter multiplikacijo kredita (‘fractional reserve banking'). Vse to se je v 17. stol. preneslo v Veliko Britanijo, kjer je l. 1694 nastala Bank of England, model centralne banke za vse ostale, ki so po svetu vzniknile v stoletjih, ki so sledila.

 

Vse od Antike se je bil boj za prevlado nad izdajo denarja med državo (oz. vladarjem) ter zasebnimi interesi (zlatarji, bankirji, ...). To zelo dobro in natačno dokumentira Stephen Zarlenga v knjigi The Lost science of Money. Uzakonjenje multiplikacije kredita kot legalne prakse v Angliji (Promisory Notes Act l. 1704) ter kasnejša zakonodaja sta skupaj z opustitvijo Bretton Woodskega sistema l. 1971 ter z naknadnimi deregulacijami bančnega sektorja povzročila, da danes okoli 98% denarja v obtoku predstavlja kredit izdan s strani zasebnih komercialnih bank.

 

Kljub temu, da centralne banke trdijo, da lahko z instrumenti svoje monetarne politike (npr. obveznimi rezervami, minimalno obrestno mero, operacijami odprtega trga – nakupom in prodajo državnih obveznic) lahko učinkovito nadzirajo količino izdanega kredita, pa naj bi praksa vsaj v Veliki Britaniji govorila drugače. Nedavna študija (New Economics Foundation - NEF, 2011) razkriva, da Bank of England znotraj sedanjih regulacij in zakonodaje nima velikega vpliva nad izdajanjem kreditov:

 

“Kredit je odmerjan s strani bank in primarna determinanta, koliko posojajo, niso obrestne mere temveč zaupanje, da bo posojilo plačano ter zaupanje v likvidnost in solventnost drugih bank ter sistema kot celote.” (NEF, str. 5)

 

Večina bank (vsaj v Veliki Britaniji) pokriva večino svojih dnevnih primankljajev centralno bančnih rezerv na medbančnem trgu, in ne pri centralni banki. Trenutno v VB tudi ni določenih obveznih rezerv. V času krize so angleške banke imele £1.25 za vsakih £100 posojila. Še danes je to razmerje okoli £7 za vsakih £100. Angleški monetarni sistem je endogen, kar pomeni, da mora centralna banka kot posojilodajalec v zadnji sili tako rekoč na zahtevo komercialne banke izdati določeno količino rezerv. Tako praktično ni omejitev, koliko novega denarja je lahko ustvarjenega.

 

Prav tako do sedaj niso delovali t.i. Basel Accords (I in II), ki bankam postavljajo kapitalske zahteve. Določa jih Banka za mednarodne poravnave, centralna banka vseh centralnih bank s sedežem v Baslu v Švici. Niso delovali zato, ker se zahtevani dobiček od posojila (procent, ki ga morajo banke zadržati) lahko smatra kot kapital, na podlagi katerega se lahko izdajajo nova posojila. Če vlada medbančno zaupanje, potem lahko bančni sistem kot celota ustvari dovolj dodatnega kapitala in likvidnosti. Poleg tega so banke našle načine, kako zaobiti pravila, npr. z zapakiranjem svežnja posojil v en paket ter prodajo zainteresiranim kupcem. Tako so se jih znebile s svojih računovodskih knjig ter so lahko posojale naprej. Ali bo Basel III v naslednjih letih imel željeni učinek ostaja odprto.

 

Centralne banke so za reševanje bančnega sektorja uporabile t.i. quantitative easing – ustvarjanje centralno bančnih rezerv iz nič v zameno za nakup državnih obveznic. Denar je bil položen v banke v upanju, da bo to zagnalo posojanje v gospodarstvo. Vendar pa kot kaže vsi trilijoni evrov in dolarjev nimajo željenega učinka – gospodarske rasti. Banke si z njimi čistijo umazane računovodske knjige, posojajo pa ne. Če že, posojajo tja, kjer se obeta dobiček in ne malim in srednjim podjetjem, kjer je zaposlena večina prebivalstva. Sredstva usmerjajo na sivi bančni trg nereguliranih derivativov in drugih sumljivih finančnih produktov, špekulirajo na mednarodnih trgih valut ter surovin ter vodijo dvojne računovodske knjige.

 

Politika deregulacij in današnje pojmovanje bank temeljita na napačni percepciji teh institucij kot zgolj posrednikov finančnih transakcij oz. posrednikov v ekonomiji. Ne uvidijo dejstva, da so danes banke tiste, ki ustvarjajo nov denar prek vpisovanja v računovodske knjige oz. prek tipkanja na zaslon vsakič, ko izdajo posojilo (oz. izničijo denar v obtoku, ko je posojilo vrnjeno). To dokazujejo same izjave centralnih bank (NEF, str. 17, 18):

 

“V Veliki Britaniji je denar endogen – Banka priskrbi temeljni denar na zahtevo prek obstoječe obrestne mere, širši denar pa je ustvarjen v bančnem sektorju.”

 

- Bank of England (1994)

 

“Dejanjski proces kreacije denarja poteka primarno v bankah.”

 

- Federal Reserve Bank of Chicago (1961)

 

“Čez čas... so bankovci ter denar komercialnih bank postali popolnoma izmenljivi mediji, ki jih stranke lahko uporabijo v skladu z njihovimi potrebami.”

 

- European Central Bank (2000)

 

“V Evrosistemu je denar primarno ustvarjen skozi podaljšanje bančnega kredita... Komercialne banke same ustvarjajo denar, tako imenovani giro denar.”

 

- Bundesbank (2009)

 

Banke poleg tega odločajo, kam se bodo posojila usmerjala. To daje bančnemu sektorju (predvsem velikim mednarodnim bankam) veliko moč vplivanja ne samo na trge, dinamiko cen in gospodarstvo, temveč tudi na zunanje politike držav ter posledično na mednarodne konflikte. Problem je v tem, ker se centralno bančni denar emitira v banke, ki ga posredujejo naprej. Še več, večino denarja v uporabi ustvarijo banke same in za to niti ne potrebujejo prvotnega depozita, kar dokazuje praksa limita oz. prekoračenja bančnih vlog na tekočih računih.

 

Paradoks današnjega finančnega sistema je v tem, da država določa legalnost denarja s tem, ko ga sprejema za plačilo davkov, vendar pa so zasebne banke tiste, ki ustvarijo večino denarja v obtoku. Ob odsotnosti regulacij se ta denar ne usmerja v produktivne sektorje gospodarstva, ni uporabljen za dvig standarda in blaginje celotne družbe, temveč se peha za kratkotrajnimi dobički.

 

Malo ljudi je, ki res razume, kako bančni sistem v resnici deluje in določeni izmed njih so se odločili boriti za trajnostne monetarne reforme. V Veliki Britaniji tako deluje skupina Positive Money, ki bo 29. oktobra 2011 v Londonu imela svojo prvo konferenco:

 

http://www.positivemoney.org.uk/

 

Predlog njihove reforme temelji na predlogih monetarnega reformatorja Jamesa Robertsona, ki jih je natančno razdelal v publikaciji z naslovom Creating New Money, v kateri odgovarja tudi na pomisleke skeptikov (inflacija, nacionalizacija bančništva, davek na denar, vpliv reforme na bančne storitve, idr.) Publikacijo lahko brezplačno dobite na tem naslovu:

 

http://www.neweconomics.org/publications/creating-new-money

 

Že omenjena New Economics Foundation (prav tako iz Velike Britanije) je nedavno izdala študijo sedanjega britanskega finančnega sistema, ki se v bistvu tiče tudi evroobmočja, v katerem je Slovenija. Nosi naslov Where does money come from? in če vas zanima, kako denar v resnici nastaja, potem to knjigo toplo priporočam. Več na:

 

http://www.neweconomics.org/publications/where-does-money-come-from

 

V ZDA pa deluje American Monetary Institute, ki je napisal zakonodajo, ki bi moč izdaje denarja (vsaj precejšnjega odstotka) vzela iz rok zasebnih bank ter jih položila v roke kongresa. To je med drugim že določeno v ameriški ustavi. Reforme so podobne kot v evropskem primeru in American Monetary Act je dobil pozitivno potrditev, ko ga je v svojem matematičnem monetarnem modelu preveril prof. Kaoru Yamaguchi. Ugotovil je, da:

 

- odplača vladni dolg

 

- zagotovi sredstva za zaposlovanje

 

- ne povzroča inflacije

 

Več o njegovi analizi na: http://www.monetary.org/modeling-the-american-monetary-act/2010/12

 

Danes se vladni dolg smatra kot nekaj običajnega in nujnega. Pa vendar zgodovinsko gledano ni bilo vedno tako. Velika Britanija je pričela z izdajo državnih obveznic z ustanovitvijo Bank of England, in to je bil začetek njhovega nacionalnega dolga – dolga, ki se odplačuje skozi davke preložene na prebivalstvo. Zato je dobra novica, da je bistvene dele tega zakona v svoj zakon (National Emergency Employment Deffense Act – NEED Act) pred kratkim prenesel kongresnik Dennis Kucinich, ki ga je tudi predstavil v kongresu:

 

http://kucinich.house.gov/news/email/show.aspx?ID=X7EX6WS6JW7AZSDNJHSVS5UZXM

 

Namen zakona je povečati javne investicije, odplačati vladni dolg, stabilizirati socialno varnost ter stabilizirati monetarni sistem ZDA primarno skozi ponovno vzpostavitev kongresnega monopola nad izdajo nacionalne valute. Zakon v uvodu piše:

 

“Monetarni sistem temelječ na dolgu, kjer denar prihaja v obstoj primarno skozi posojanje zasebnih bank, ne more ustvariti, in ne vzdrževati, stabilnega ekonomskega okolja, temveč se je izkazal za vir kronične finančne nestabilnosti in pogostih kriz, kot je to pokazal skorajšnji kolaps finančnega sistema v l. 2008.”, ter:

 

“Obnovitev moči Zvezne Vlade, da ustvarja denar, ter da denar porablja ali posoja v obtok po potrebi, odpravi potrebo po tretiranju denarja kot Zvezne obveze ter odpravi potrebo po plačevanju obresti na nacionalni pritok denarja v finančne institucije; prav tako odpravi pretiran vpliv zasebnih finančnih institucij na javno politiko.”

 

Zakaj je ta zakon, če bo sprejet, tako pomemben? V 20. stoletju je Britanski Sterling kot mednarodno rezervno valuto zamenjal dolar, moč vpliva na mednarodne trge pa se je tako prenesla v Federal Reserve ter na Wall Street. Amerika je tako (še vedno) pomemben igralec v mednarodni areni, kazalnik in garant stabilnosti ter končno tudi model posnemanja. Če se v temelju spremeni finančni sistem ZDA bo to zagotovo imelo domino efekt po celem svetu. S tem se bodo odprla vrata za boljši, bolj pravičen in trajnosten finančni sistem, s tem pa tudi vrata za bolj pravično in trajnostno ekološko naravnano družbo. Zanimivo bo spremljati njegovo pot v kongresu. Zakon si lahko preberete tukaj:

 

http://kucinich.house.gov/UploadedFiles/NEED_Act_FINAL_112th.pdf

 

Tovrstna zakonodaja bo zagotovo dobila še več zagona, če bo v predsedniški bitki naslednje leto zmagal kongresnik Ron Paul, ki se že leta zavzema za monetarne reforme ter za večji nadzor nad Federal Reserve, ki je v svojem bistvu kartel zasebnih bank.**

 

Naša družba nujno potrebuje več javne debate o sedanjem monetarnem sistemu, več zavedanja, kako v resnici deluje ter kako v resnici nastaja denar. Ter prav tako, kakšne so alternative. Zavedanje mora zrasti prav tako na nivoju vlade in ekonomistov. Sedanje nerazumevanje je problem predvsem zaradi dveh razlogov: prvič, poskusi reševanja sistema v okviru stare miselnosti bodo propadli, in drugič, moč ustvarjanja in odmerjanja novega denarja je zelo profitabilna in bi kot taka morala biti v samem središču javnega interesa (NEF, str. 3).

 

*City of London Corporation: kvadratna milja sredi Londona, finančno središče, kateremu je bila po ustanovitvi Bank of England dodeljen status kvazi suverene države znotraj države. Še danes ima poseben status. Le-ta se izraža v posebnih obredih kot npr. tem, da mora za prečkanje njegovih meja britanska kraljica pridobiti dovoljenje župana (Lord Mayor). Prav tako, korporacije ter partnerstva imajo v tem delu mesta volilno pravico. Mesto ima svojo policijo ter moč spreminjati svojo ustavo.

 

** Več o zgodovini in sedanji ureditvi Federal Reserve si preberite v knjigi G.E. Griffina: Creature from the Jekyll Island

 

Viri:

 

1. American Monetary Institute: Modelling American Monetary Act by prof. Kaoru Yamaguchi,

 

http://www.monetary.org/modeling-the-american-monetary-act/2010/12

 

2. G.Edward Griffin: Creature from the Jekyll Island

 

3. House.gov: Kucinich proposes landmark jobs plan,

 

http://kucinich.house.gov/news/email/show.aspx?ID=X7EX6WS6JW7AZSDNJHSVS5UZXM

 

4. Inforwars.com: City of London's Lord Mayor openly mocks Occupy and the 99%

 

http://www.infowars.com/city-of-londons-lord-mayor-openly-mocks-occupy-and-the-99/

 

5. Joseph Huber, James Robertson: Creating new money

 

http://www.neweconomics.org/publications/creating-new-money

 

6. New Economics Foundation: Where does money come from?: A guide to the UK monetary and banking system

 

7. Stephen Zarlenga: The Lost science of money